Intervju – Bojan Gale
Tvoji jadralni začetki niso vsem tako znani, kot je znano tvoje delo na regatnem plovilu in pri vodenju regat doma ter v tujini. Zaupaj nam, kaj oziroma kdo te je pripeljal v jadralni šport.
BG: Lahko rečem, da sem bil skoraj rojen na jadrnici. Starša sta imela jadrnico že pred mojim rojstvom, jadral sem tako že v maminem trebuhu. Vsako leto smo nato hodili na Krk s kamp prikolico in jadrnico razreda Flying Junior. Kar se tiče moje športne kariere: starša sta hodila tudi na regate Jadralnega kluba Ljubljana, na jezerske regate: na Zbilje, Cerkniško jezero, Bled in v Bohinj. Glede na to, da sem bil vedno poleg, me je nekoč, mislim, da je bilo to na Zbiljah, ko sem imel okoli sedem let in sem se motal po barkah, zagledal Hinko Golias st., ki je skupaj z Zvonkom Trontljem vodil v Jadralnem klubu Ljubljana jadralne tečaje. Očetu je rekel, zakaj me ne pripelje na tečaj in oče je prenesel to na mamo. Tako sem začel z jadranjem na optimistu. Tečaji so takrat potekali vsako sredo na Koseškem bajerju v Ljubljani.
Je bilo kaj vetra?
BG: Pihalo je, karkoli si hotel in iz kjerkoli si hotel (smeh). Moji prvi samostojni koraki na jadrnici so bili tako na optimistu na Koseškem bajerju. JKL je bil sicer za tiste čase kar uspešen v Sloveniji, predvsem pa v Jugoslaviji. Član kluba je bil takrat tudi Hinko Golias ml. Z njegovim očetom, ki nam je bil obenem tudi trener, smo veliko hodili po regatah. Hinko je bil, mislim, da je bilo to leta 1986, tudi jugoslovanski prvak. Po odhodu iz razreda optimist sem šel jadrat v razred evropa. V začetku je bilo to še v JKL. Ker pa ni bilo posluha za nakup kakšne boljše, novejše jadrnice – imeli so dve stari, težki elanki –, v Izoli pa so mi v tistem času ponudili staro winnerco, jadrnico razreda evropa, proizvajalca Winner, ki je bila proti elanki v JKL kot ferrari proti fiču (smeh), sem začel z jadranjem v Izoli. V razredu evropa sem prišel v slovensko mladinsko reprezentanco. Razred evropa je bil takrat v Sloveniji zelo močan, a kar naenkrat se nas je veliko odločilo za jadranje v razredu 470. V tem razredu sem bil v posadki s Sašem Jurakom. Leta 2001 sem si na svetovnem prvenstvu v Kopru malo poškodoval koleno, to je bila tudi moja zadnja regata v razredu 470. Po tistem sem se vrgel v organizacijo regat in sojenje, to se pravi v race management.
Svojo športno kariero si zaključil, a se kljub temu od jadranja nisi ločil. V klubu si videl neke druge izzive …
BG: Po končani, recimo temu aktivni karieri sem nameraval ostati v jadranju, ki me je vedno veselilo. Že med tekmovanjem smo kot starejši tekmovalci na klubskih oziroma domačih regatah vedno pomagali pri postavljanju regatnega polja in ostalem delu tako na morju kot na kopnem. Tako sem nadaljeval s tem in v Jadralnem klubu Burja so me pri tem podpirali. Prevzel sem vodenje večine regat v klubu, in sicer pod mentorstvom Slavka Žbogarja in Giordana Delloreta. Počasi je bilo vse več dela na meni. Naredil sem tudi izpit za mednarodnega regatnega uradnika (angl. race officer).
Zdaj te lahko vsakdo obišče v prodajalni Sailing Point, sicer pa si pogosto sodnik na krajevnih regatah v Sloveniji in tujini. Kako si prišel do številnih nazivov, ki ti omogočajo delo regatnega uradnika? Je bila odločitev za to samopobudna? …
Več si lahko preberete v 215. št. revije Val navtika.
