Intervju – Berti Bruss

Berti Bruss, tržaški Slovenec, je aktiven jadralec (s sicer vmesno prekinitvijo, ko je žel uspehe v veslaški panogi) od svojega petega leta dalje. Po hudih življenjskih preizkušnjah, ko je stal na robu prepada, ga je pred skokom v globel rešila 3750 navtičnih milj dolga morska pot. Nanjo je odšel skupaj s slepim članom posadke. Zato, da bi rešil sebe in da bi dokazal, da lahko tudi osebe s posebnimi potrebami na morju uživajo. O svoji življenjski poti je napisal knjigo, ki se te – hočeš ali nočeš – dotakne. Za zdaj je napisana v italijanskem jeziku, a še čaka na svoj prevod v slovenščino.

Berti, naši redni bralci vas imajo morda še v spominu, ko smo o vas, kot o sokomentatorju Barkovljanke, nekaj malega pisali leta 2010 … Kakšna je bila sicer vaša življenjska in jadralska pot?

BB: Jadrati sem začel s petimi leti in bil aktiven do štirinajstega leta, ko sem zaradi pomanjkanja financ v družini moral preiti na veslanje. Dvakrat so me izbrali, da bi zastopal italijansko reprezentanco na olimpijskih igrah, a se je obakrat zataknilo zaradi subjektivnih okoliščin. Bil sem evropski podprvak in petkrat državni prvak. Nazaj v jadralske, celo svetovne vode sem se vrnil leta 1988, ko sem spoznal Dušana Puha. Moram poudariti, da sem z njim vseskozi deloval v resničnem medsebojnem spoštovanju.

Vedno sem rad jadral, kar pa je bilo povezano z velikimi stroški. Ker sem moral od nečesa živeti, sem imel gradbeno podjetje – do leta 2009, ko se je v Italiji zgodila velika gradbena kriza. Ta je zaradi številnih neplačnikov nepričakovano vzela tudi moje podjetje. Izgubil sem vse. Temu propadu je sledila še nesreča – številni jo imajo verjetno še v spominu -, ki se je 18. septembra 2010 pripetila na regati Trst-Rovinj-Trst. V težkih vremenskih pogojih pred Savudrijo se nam je na jadrnici Marinariello odlomila kobilica. Posadka je končala v vodi, a mi je uspelo rešiti vse člane. Točno mesec dni zatem, 18. oktobra, ob 9.30, je sledila še ena nezgoda. Doživel sem hudo prometno nesrečo z motorjem. Samo na zgornjem delu telesa sem imel polomljenih petnajst kosti, bil sem v komi. Tragični dogodki so se torej kar nizali. Posledično sem padel v globoko depresijo, ki je trajala dolgo, dolgo časa. Tri leta sem živel le v svojem lastnem svetu. Nato sem se moral odločiti: ali živeti ali umreti. Odločil sem se za življenje. Za jadranje od Trsta do San Rema in nazaj – s slepim človekom.  Zakaj s slepim človekom? V času osnovne šole sem imel slepega prijatelja, imel sem lepe spomine nanj in želel sem spet biti v stiku s slepo osebo. Po italijanskih zavodih za slepe sem povpraševal po osebi, ki bi bila pripravljena z menoj oditi na morje. Našel sem Egidia Carantinija iz okolice Pavie. Sledili so štirje meseci priprav in v tem času je Egidio opravil tečaj potapljanja in potapljaški izpit – septembrska nesreča me je namreč naučila, kako pomembno je to znanje. Na dan 25. marca 2012 sva izplula iz Trsta in 3750 navtičnih milj dolga pot naju je vodila do San Rema in nazaj. Vmes sva imela postanke, na katerih so se odvijala srečanja s šolami in z zavodi za ljudi s posebnimi potrebami, ki sva jim predstavila najino pobudo. Tako je nastal najin projekt z naslovom Morje – terapija.

Če torej povzameva: duševno stanje, v katerega so vas pahnile številne nesreče, so pripeljale do tega podviga – oditi na morje s slepo osebo.

BB: Tako je. Vse to sem opisal tudi v svoji knjigi, ki je napisana v italijanščini. Žal nisem hodil v slovenske šole in nisem tako dober, da bi pisal v slovenščini. Iščem pa nekoga, založnika, ki bi bil pripravljen knjigo izdati v slovenskem jeziku. V dogovoru sem tudi že z nekaterimi potencialnimi pokrovitelji, a rajši počakajmo na njihove odločitve, preden koga imenujemo. Naslov knjige, ki bi se v slovenščini glasil Jaz, tvoje oči, ti, moja duša, izhaja iz mojega trenutka, ko sem prišel do točke, na kateri sem imel oči, ne pa duše. Imel sem oči, pa nisem videl. Ničesar nisem več filtriral. Potreboval sem nekoga, ki je imel motiv, da živi, kljub temu, da ni mogel videti z očmi, imel pa je dušo. Želel sem, da mi jo odpre, jaz pa sem mu želel to povrniti s tem, da čim bolj občuti morje.

Kakšno je bilo torej sporočilo vašega podviga?

BB: Hotel sem dokazati, da gredo lahko vsi na morje. Tudi za osebe s posebnimi potrebami ni to nobena ovira, saj lahko vsi na svoj način uživajo na plovilu. Res je, reševal sem sebe in tega nisem nikoli skrival, kar opisuje tudi moja knjiga, obenem pa sem želel pomagati drugim, tistim, ki so že v osnovi prikrajšani za te občutke. Egidio ni bil potnik, bil je krmar in predvsem je bil samostojen. Razen kuhanja je opravljal na plovilu vsa dela. Dobro je znal prepoznati veter, prek posebne naprave tudi njegovo smer oziroma kurz jadrnice. Privezal sem ga samo enkrat, ko je pihal veter s 40 vozli in je bilo morje precej vzvalovano. Ob mirnem morju se je Egidio po kokpitu premikal povsem normalno, brez rešilnega jopiča.

Na svoji poti, na postankih sta torej prenašala to sporočilo …

BB: Tako je. Uspelo mi je najti pokrovitelja – Lega Navale Italiana, italijansko jadralno zvezo, ki ima skoraj 60.000 članov in 243 sedežev v Italiji. Na večjih sedežih sva nato imela postanke, kjer so bili organizirani seminarji, konference – teh je bilo pet – z zavodi za otroke s posebnimi potrebami (slabovidne, naglušne, otroke z Downovim sindromom …).

O čem sta se z Egidiom pogovarjala na tej poti? …

Odgovor na to in še številna druga vprašanja, lahko najdete v 195. številki revije Val navtika.