Intervju – Antonio Marrero Gonzales

Ko sta obe zgodbi o skiperju in jadrnici tako zanimivi, da ne veš, katero bi izpostavil, je najbolje izpostaviti obe. Tako sem tudi storil in se odpeljal na pogovor s skiperjem 100-čeveljske mega jahte Farewell, ki je prišla po nalogu lastnika v Tržaški zaliv na slovito regato Barcolano. Zanimivo je, da njihov cilj ni bila zmaga na regati, niti najboljša možna uvrstitev, temveč odpeljati regato in pri tem gostom na jahti ponuditi tako kosilo, kot bi ga dobili v restavraciji hotela s petimi zvezdicami.

Prihod na 100-čeveljsko jahto vedno spremlja strahospoštovanje. Eden izmed razlogov je njihova vrtoglava vrednost, drugi pa, da taki obiski niso prav pogosti. Na Farewell me je spremljal dolgoletni prijatelj skiperja Boris Oman iz Adriaservice, ki je sestanek tudi organiziral, saj sta s kubanskim kolegom Tonijem Marrerom Gonzalesom preživela kar nekaj časa na Kubi. Zgodba se začne na Kubi, od koder prihaja Toni, dolgoletni skiper 100-čeveljske jahte Southern Wind po imenu Farewell.

Toni, morda bi se za začetek lahko predstavili našim bralcem. Menda se niste že rodili skiper?
(smeh) Ne ne, to ravno ne, vendar sem se od nekdaj ukvarjal s športom. Rojen sem v Pinar del Riu, kasneje pa sem se predvsem zaradi športa priselil v Havano. Pri osmih letih sem se začel ukvarjati z judom in bil kot uspešen športnik član kubanske reprezentance. Med služenjem vojaškega roka na Kubi so nekega dne v četi vprašali, če zna kdo od nas jadrati. Brez pomislekov sem se odločno javil. Prijatelj me je takoj vprašal, zakaj sem to storil, saj tega nisem znal. Saj nihče ne zna upravljati jadrnice, sem mu odvrnil. Takoj za tem so me odpeljali do nekega človeka, ki je imel jadrnico, in jaz sem postal njegov osebni stražar. Takrat sem se naučil nekaj osnov jadranja.

Če prav poznam zgodovino, Kubanci sploh niste smeli stopiti na barko? Mar ni bilo tako?
Seveda, res je. Z izjemo vojakov Kubanci nismo smeli na katero koli plovilo. Imeli smo prepoved, pa tudi izredno malo možnosti. Razlog je bil namreč bojazen pred pobegom iz države. Tekom službovanja v vojski sem tako na otoku Cayo Largo dobil kar nekaj kontaktov in tako se je začela moja skiperska pot.

Katerega leto je bilo to?
V sredini 80. let. Nato sem izvedel, da naj bi leta 1987 prišla neka švicarska družba, lastnica flote jadrnic, ki naj bi zagotovo potrebovala kakšnega skiperja. Na otoku Cayo Largo so bili moji prvi začetki in tam sem spoznal Borisa Omana, ki me je naučil veliko o jadrnicah. Ob tem sem se naučil ljubiti morje in začel na njem uživati, saj do takrat nisem imel pravih priložnosti. Leta 1986 sem zaključil fakulteto za šport, vendar sem že takrat vedel, da bom ostal zvest morju in poklicu skiperja. …

…Če prav razumem, ste našli delo na večjih plovilih za več denarja, imeli pa ste tudi večjo odgovornost?
Da, od takrat naprej sem delal le na večjih jahtah in ena od prvih je bil katamaran. Zgodba z 22-metrskim katamaranom »Sagitario« je izredno zanimiva, na njem se je rodil tudi moj sin.

Kako? Ne razumem, sin se je rodil na katamaranu?
Da. Moja žena je bila noseča in je bila z menoj na katamaranu. Ko je morala roditi, je odšla za kratek čas v bolnišnico. Nato smo morali po nalogu lastnika izpluti in žena se mi je pridružila, tako da je moj sin prvih šest mesecev preživel na katamaranu.

To dejanje se mi zdi nekoliko neodgovorno, s tako majhnim otrokom na pot?
Res je bilo, vendar ti nisem razložil vsega do konca. …

…Ste se kdaj znašli v zelo kritični situaciji, ko ste mislili, da se ne bo dobro končalo?
Po pravici povedano sem Atlantik prečkal po dolgem in po čez in bil kar vrsto let na Karibih, vendar sem srečal tudi izredno vremensko neprijazen Mediteran. Najhujši trenutek, ki sem ga doživel, je bil pri Kubanski obali na poti iz Hemingway marine. …

…Kaj pa mi lahko poveste o lastniku? Ali je to skrivnost?
O njem sicer ne smem veliko povedati, vendar želim vsekakor poudariti, da v teh 27 letih, odkar sem profesionalni skiper na jahtah, nisem imel takšnega lastnika, kot je on. Vsi vemo, da se ljudje skozi leta spreminjamo, vendar imam z njim še vedno odličen odnos. Prav tako velja to za posadko, s katero smo skupaj že 16 let. Mislim, da je to edina posadka na svetu, ki je skupaj že toliko časa.

Kakšna je skrivnost tako dolgega obstoja, saj vemo, da so bogati lastniki velikokrat samosvoji, izbirčni in nepredvidljivi?
(smeh) Veliko potrpljenja s strani posadke. Šalo na stran, vsakdo pripomore svoj delček, vendar je potrebno imeti spoštovanje in zdrav odnos. Ne nazadnje se vsi skupaj zavedamo, da delamo za razumevajočega lastnika, ki je obenem jadralski navdušenec in ima za seboj veliko regat ter zmag tudi na mednarodnem nivoju. Poleg vsega pa je premožen in nam nikoli ni nič manjkalo, tudi v smislu naših prihodkov ne. …

Več si lahko preberete v 196. št. revije Val navtika.