Intervju: Ana Hace o delfinih iz slovenskega morja ter društvu Morigenos

Morda ste imeli srečo in ste jih že srečali – Alenko, Daphne, Timija ali katerega izmed okoli 150 drugih velikih pliskavk, edine vrste delfinov, ki stalno ali občasno prebivajo v slovenskem morju. V njem se prehranjujejo, igrajo, počivajo, pa tudi razmnožujejo in vzgajajo mladiče. Ljudje, ki uporabljamo morski habitat v takšne in drugačne namene, se moramo zavedati, da smo na morju le obiskovalci; da smo mi tisti, ki vdiramo v njihov življenjski prostor in ne nasprotno. Predvsem od nas je odvisno, ali bo ta vrsta preživela in delala družbo tudi našim zanamcem. Velika pliskavka je namreč v Republiki Sloveniji na rdečem seznamu ogroženih vrst, s tem pa vključena v številne strateške in naravovarstvene cilje naše države. Slovenija je tako med drugim podpisnica mednarodnega Sporazuma o ohranjanju kitov in delfinov Črnega morja, Sredozemskega morja in atlantskega območja ob njem, s čimer se je zavezala k spremljanju stanja vrst kitov in delfinov, opredelitvi zavarovanih območij zanje ter zagotavljanju ugodnega stanja populacij. Vse, kar danes vemo o delfinji vrsti, ki naseljuje naše morje, je rezultat 12-letnega dela nevladne in neprofitne organizacije z imenom Morigenos. O njihovem delu smo se pogovarjali z mlado, prizadevno in aktivno članico društva Morigenos Ano Hace.
…

Osrednja metoda vašega raziskovanja je fotoidentifikacija delfinov. Kako izgleda, kakšne podatke vam zagotavlja?

Fotoidentifikacija je metoda, ki se najpogosteje uporablja pri proučevanju te živalske vrste. Je neinvazivna metoda, osnovni cilj pa je posneti fotografijo hrbtne plavuti vsakega delfina v skupini. Hrbtna plavut delfinov je namreč del telesa, na katerem je največ enkratnih oznak, po katerih lahko delfine ločimo med seboj. Posamezne delfine prepoznavamo na podlagi naravnih oznak, kot so brazgotine in zareze v hrbtnih plavutih, ki jih delfini pridobivajo tekom svojega življenja, že v osnovi pa se razlikujejo po sami obliki in barvi hrbtne plavuti. Na ta način smo v severnem Jadranu prepoznali več kot 150 velikih pliskavk. Približno od 40 do 100 je takšnih, ki jih redno videvamo in jim ta del morja predstavlja stalni habitat. …

Ali se populacija velikih pliskavk v našem morju manjša ali veča? Kaj opažate in kaj vpliva na te spremembe?

Prvi trend je pokazal manjši upad populacije, ampak to še ni alarm. Naravno je, da prihaja do nihanj. Ko bo interval spremljanja daljši, bomo šele lahko dobili pravo sliko. Vsako leto imamo v populaciji nekaj novih mladičkov, ki jih potem videvamo tudi v naslednjih letih, kar pomeni, da se tu uspešno razmnožujejo. Na splošno so delfini nekakšni bioindikatorji. So na vrhu prehranjevalne verige, in če je morje dovolj zdravo, da vzdržuje visokega plenilca, kot je delfin, potem pomeni, da je ekosistem še dovolj zdrav. Tekom njihovega življenja se v delfinih akumulirajo različne nevarne snovi, ker so na vrhu prehranjevalne verige, in če bi bilo morje preveč onesnaženo, delfinov pri nas ne bi bilo več.

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je človek tisti, ki jih najbolj ogroža…

Tako je. Tisti, ki najbolj ogroža delfine v našem morju, je človek. V želodcu delfinov so že našli plastiko, kar ni vedno usodno, ampak če je tega veliko, se lahko zgodi, da se prebavna pot zamaši, delfin pa pogine zaradi lakote, ker se ne more več normalno prehranjevati. No, to je res skrajni primer. In zakaj bi delfini kaj takšnega sploh pojedli? Delfini so igrive, radovedne živali in tudi sami smo že videli, kako se s stvarmi, ki so jih našli v morju, igrajo. Pomotoma lahko kaj takšnega pogoltnejo. Problem so tudi plastične vrečke, ki izgledajo kot meduze. Delfini se med drugim hranijo tudi z meduzami – tako kot želve – in v vodi lahko hitro pride do zamenjave.

Navtiki, ki se veliko zadržujejo na morju, morajo biti torej kar se odpadkov tiče, še bolj vestni – čeprav je res, da večina odpadkov pride v morje s kopnega, prek celinskih voda … Kako pa naj sicer ob srečanju z delfinom pravilno reagira nekdo na plovilu?

Delfini so hitri. Največja hitrost, s katero se gibajo, je okoli 55 km/h, a pri manjših in hitrih plovilih, kot so gliserji, lahko kljub temu hitro pride do trka. Zvok pod vodo potuje petkrat hitreje kot po zraku in delfini imajo zelo dobro razvito čutilo za sluh. Ampak ob tolikšnem številu plovil, ob hrupu, ki prihaja z vseh strani, je težko določiti pravo smer in zato lahko hitro pride do zmede, ki vodi v poškodbe oziroma celo smrtne primere. Pri nas na srečo ni veliko takšnih primerov. Ena nesreča se je zgodila pred štirimi leti. Poklical nas je ribič in sporočil, da je opazil poškodovanega delfina. Tega delfina smo potem našli, pred hrbtno plavutjo je res imel 30 cm dolgo, odprto in globoko rano, ki je bila zelo verjetno posledica trka s sprednjim delom čolna. Ta delfin je zelo verjetno potem tudi poginil, kakšen mesec pozneje smo namreč dobili poročilo hrvaških kolegov o poginulem delfinu, ki je imel podobno rano pred hrbtno plavutjo, iz česar smo sklepali, da gre za istega delfina.

Je pa takšnih primerov zelo veliko, na primer, v okolici Floride, kjer je večja koncentracija tako plovil kot tudi delfinov.

V društvu smo zelo veseli, če nas navtiki oziroma kdor koli, ki opazi delfine, takoj pokliče na telefonsko številko: 031 77 10 77, saj s tem prispeva svoj delež k zbiranju podatkov za spremljanje naših delfinov.

Ko smo na plovilu in jih opazimo, sicer ni potrebe, da se jim na široko ognemo. Pomembno je, kako se jim približamo – da jih čim manj vznemirjamo. Če imamo plovilo na motorni pogon, ga ugasnemo. Nikoli se jim ne približamo na manj kot 100 metrov. Delfini so radovedni. Če so razpoloženi, bodo sami prišli do barke, zato se jim ne vsiljujmo. Vedno se jim torej približamo počasi in s strani. Delfini namreč zelo dobro slišijo s sprednje in zadnje strani, zato jih najmanj motimo, če se jim počasi približamo s strani. Plujemo vzporedno z njimi. Če je večja jata, se ne smemo zapoditi v sredino, temveč ostanemo na njenem robu. Delfinov ne hranimo oziroma ne privabljamo s hrano, saj so divje živali, zato si jo iščejo same. Želimo, da naši delfini ostanejo divji in neodvisni od ljudi. …

Med vašimi akcijami je tudi Posvojitev delfina iz slovenskega morja …

Gre za simbolično posvojitev, ki se lahko podari tudi kot darilo. Naši delfini so divje živali, plavajo prosto v morju in delfin se zato ob posvojitvi seveda ne dobi domov, kot smo že dobili vprašanja (smeh). Posvojitelj z letnim, enkratnim prispevkom v višini 27 evrov na daljavo pomaga pri varovanju delfinov. Za posvojitev imamo na razpolago 10 delfinov, to so tisti, ki jih videvamo vsako leto. So torej naši rezidenti, torej pravi domačini oziroma eni izmed tistih štiridesetih, za katere lahko rečemo, da stalno živijo pri nas. O njih imamo zbrane že številne podatke, poznamo njihove karakterje, pripravili smo življenjepis z njihovimi fotografijami, ki jih skupaj s certifikatom o posvojiteljstvu, z razglednico in majico prejme posvojitelj.

Vaše društvo je tudi sicer zelo dejavno: prisotni ste na sejmih, organizirate delavnice, vsakoletne poletne raziskovalne tabore, kjer se lahko vsakdo neposredno sreča z raziskovanjem in varstvom delfinov, pa tudi morskih želv. Kako izgledajo ti tabori?

Tabor traja 10 dni, s tem večjim razponom pa se poveča možnost opažanja delfinov. Ekipa se v tem času privadi in delo steče lažje. Poteka v poletnem obdobju, namenjen je starejšim nad 16 let, pridruži pa se lahko vsak, ki ga to delo zanima. Udeleženci se po začetnem usposabljanju vključijo v opazovanje, zbiranje in obdelovanje podatkov ter na ta način spoznajo, kakšno je življenje raziskovalcev delfinov, obenem pa seveda pobližje spoznajo delfine slovenskega morja.

Več si lahko preberete v 197. št. revije Val navtika ter na http://www.morigenos.org/.