Intervju: Aleksander Kerin – ladijski modelar

Intervju: Aleksander Kerin – ladijski modelar

Val 236
AVTOR Borut Maraž
FOTO Borut Maraž

Med enega od načinov ohranjanja pomorske, tehnične in kulturne dediščine lahko štejemo tudi ladijsko modelarstvo. Tovrsten hobi ne predstavlja le izkoriščanja prostega časa in spretnosti miniaturnega sestavljanja delov v ladijski model, ampak tudi predhodno zbiranje tehničnih informacij, slikovnega gradiva in ostalih podatkov o načinu gradnje tako starih, tradicionalnih kot tudi modernih plovil. Vsak modelar je svoj mojster, ima svoje tehnike, je na svoj način iznajdljiv pri snovanju posameznega delčka svojega modela. Eden takih je tudi Aleksander Kerin. Izučen mizar, priučen ladjedelec, pa tudi jadralec, občasno ribič, že od otroških let modelar in še bi lahko naštevali. Prav zaradi modelarstva in izdelave modelov smo ga tokrat povabili na pogovor, da nam opiše, kako je povezan s tem hobijem, pri katerem je potrebno imeti, poleg ročnih spretnosti, tudi znanje o gradnji plovil, vrstah lesa, vozlih, barvanju idr. Dogovorjena sva bila, da se snideva v izolskem mandraču. Rekel mi je, da ga bom že prepoznal po brkih. Ko sem pogledoval v množico ljudi, ki se je zadrževala v okolici, mi res ni bilo potrebno ugibati, kateri je pravi.

Kdo vas je navdušil za ta zanimiv hobi?

AK: Moram tako povedati: mene konkretno za ladijsko modelarstvo ni navdušil nihče. Moj oče je vedno imel barko tipa batana, kot jo vidimo pred seboj. Točno take barve je bila, imela pa je tudi jadra in vesla. Motorja ni bilo. Že kot otrok sem z njim večkrat hodil na morje. Vzljubil sem ga in vedno pravim, da sem na morju rojen, na morju sem doma. Če takemu človeku kot sem jaz, vzameš morje, je, kot bi ga zaprl. Od tu izhaja moje navdušenje nad barkami, ladjedelstvom, jadranjem in tudi modelarstvom.

Modelarstvo je torej samo en del vaše širše povezave z morjem?

AK: Tako je. Modelarstvo je tista dejavnost, preko katere sem že kot otrok čutil, da bom ladjedelec, to pomeni, da bom izdeloval lesena plovila. Ampak takrat, ko sem končal osnovno šolo, se je šola za ladjedelce ukinila, najbližja šola za ladjedelce pa je bila na Reki. Glede na finančne zmožnosti družine, saj je bil samo oče zaposlen kot zidar, takrat nisem imel možnosti, da bi šel na šolanje na Reko. Ker po osnovni šoli druge izbire ni bilo, sem šel v šolo v Novo Gorico, kjer sem se izučil za pohištvenega mizarja, za obdelavo stilnega pohištva oz. pohištva v masivi, kot se je temu poklicu reklo takrat. Takrat je sicer že bila iverka, nekaj malega na začetku, večinoma pa se je izdelovalo masivno pohištvo…

Celoten intervju si lahko preberete v februarski izdaji Val navtika 236.