Interviju – Santiago Raúl Lange – Santi

Interviju – Santiago Raúl Lange – Santi

Val 230
AVTOR Julijan Višnjevec
FOTO Julijan Višnjevec in osebni arhiv Santiago Lange ter Studio Borlenghi

Življenjska in športna pot jadralca Santiaga Raúl Langeja me že dolgo privlači. Moja velika želja je bila, da ga nekoč tudi osebno spoznam in mu sežem v roko. Vesel sem, da se mi je ta priložnost ponudila na TP52 v Šibeniku, kjer sem z njim opravil intervju. Sicer krajši, ker se je Santiagu mudilo k obveznostim, a se mi je sam javil pozneje in mi ponudil vso pomoč ter pripravljenost za dodaten pogovor. Po tem srečanju mi Santiago ni ostal v spominu kot velik jadralec, temveč predvsem kot velik Človek. Človek, ki je za svoja odličja trdo delal in ki je vsem dosežkom navkljub ohranil preprostost in zdrav način razmišljanja. 

Santiago Raúl Lange, argentinski olimpijski jadralec in navtični arhitekt, se je rodil pred 56 leti v Argentini. Na olimpijskih igrah, kjer je zastopal svojo državo v jadranju, je nastopil šestkrat: leta 1988,1996, 2000, 2004, 2008 in 2016. Skupaj s kolegom Carlosom Espínolo je osvojil dve bronasti medalji v razredu Tornado, in sicer leta 2004 ter 2008; na zadnjih OI, leta 2016, pa so mu okoli vratu skupaj s sotekmovalcem Cecilio Carranzo Sarolijo obesili zlato medaljo, ki sta si jo prijadrala v razredu Nacra 17. Santiago ima tudi medalje z drugih velikih prvenstev: štirikrat je bil svetovni prvak, in sicer trikrat v razredu Snipe (leta 1985, 1993 in 1995) ter enkrat v razredu Tornado (2004). Pred 20 leti je osvojil srebrno medaljo na Panameriških igrah, dve leti pred tem pa je postal južnoameriški prvak. Njegova tekmovalna bera pa se tu še ne zaključi. Dvakrat se je udeležil znamenite dirke Volvo Ocean Race: 2001–02 je bil del ekipe SEB, 2008–09 pa član posadke Telefónica Black. Jadral je tudi za Victory Challenge na 2007 Louis Vuitton Cup, bil pa je tudi član posadke Artemis Racing, švedskega izzivalca na 34. Pokalu Amerike.

Glede na vse zgodaj navedeno, se ne gre čuditi dejstvu, da je bil Santiago Raúl Lange leta 2016 s strani svetovne jadralne zveze imenovan za jadralca leta. Sicer pa Argentinec izhaja iz jadralne družine. Že njegov oče se je leta 1952 udeležil olimpijskih iger in osvojil 4. mesto, olimpijska tekmovalca sta tudi Santiagova sinova Yago in Klaus.

Nekoč je dejal, da za svoj največji dosežek, tistega, na katerega je najbolj ponosen, smatra zmago iz leta 1976 na argentinskem državnem prvenstvu v Optimistu, ki je pomenila začetek razmišljanja o »vse je mogoče.«

Vse to so znana osnovna dejstva o športnih dosežkih tega velikega jadralca iz druge strani luže, manj ljudi pa je seznanjenih s podrobnostmi iz njegovega življenja, kot je na primer ta, da se je Santiago leta 1984, potem ko je zaključil študij navtične arhitekture v angleškem Southamptonu, vrnil v Argentino, kjer je delal za priznanega navtičnega dizajnerja Germana Frersa. Nekaj mesecev pred tem je kupil popolnoma uničeno leseno sniperko A-10863, zgrajeno leta 1958 v Braziliji. Poimenoval jo je “Pijocho!”, kar je argentinski izraz z vljudnim prevodom »vem, da izgleda kot sranje!«. Plovilo, ki so ga skupaj držale žice in srebrni trakovi, je prebarval in pri svojih 23 letih z njim osvojil prvenstvo Argentine. »Spominjam se, kako sem z Optimistom prišel na ta dogodek – zato, da bi videl regato,« je dejal. »Torben Grael je bil tu, pa Miyuki Kai. Čudovita regata!« Dve leti zatem je bil Santi, kot mu pravijo, drugi na francoskem prvenstvu. Leta 1987 je oblikoval »Optimist Lange«, ki je pomenil ne samo revolucije v razredu, temveč tudi na trgu. Od tedaj je osvojil večino regat. Leta 1988, po samo nekaj mesecih treninga, je sodeloval na olimpijskih igrah v Solingu ter dosegel v vetrovnem Seulu zavidljivo 9. mesto. Leta 1992 je v Čilu, v sodelovanju s Perssonom, začel z oblikovanjem “Snipe Lange”. Santi v tistem obdobju ni imel lastnega Snipa, zato je zakupil leseno plovilo, si izposodil rabljena jadra ter odšel v Brazilijo z Marianom Parada ter osvojil prvenstvo 1993. Takoj zatem se je preusmeril na Laser. Začel je s pripravami za olimpijske igre v Atlanti (1996), kjer je pristal na 9. mestu. Pri 36 letih je bil v Laserju »star dečko« (upoštevajoč dejstvo, da je na tem plovilu jadral prvič). Zaradi intenzivnih treningov je moral na operacijo obeh kolen.

Leta 1995 je v italijanskem Riminiju ponovno osvojil naslov v Snipu. Njegovo najeto plovilo je imelo skrivnostno ime “E.N.”. Razložil je, da po idealističnem zveznem agentu Elliotu Nessu iz filma Nedotakljivi. Zdelo se je, da je tak tudi Santi: nedotakljiv. A ne, kar se zdravja tiče. Leta 2015, med prvenstvom v Telamone, je odjeknila novica, da ima Santiago Raúl Lange raka na pljučih. On, ki je vse svoje življenje skrbel za svoje telo, ki ni pil niti Coca-Cole!

Konec leta 2015 so ga operirali. Izgubil je polovico pljuč. Po samo desetih dneh se je vrnil na kolo in kljub bolečinam pretekel 10 kilometrov. Kmalu zatem je bil spet na Nacri. Spominja se, da ni imel niti toliko moči, da bi prišel iz ene na drugo stran katamarana. Leto 2016 je bilo polno jadralnih tekmovanj. Šibek in v slabem stanju je trdo delal, da bi bil kljub bolečinam spet tam, kjer je bil, pri svoji življenjski športni ljubezni – pri jadranju. In v tem letu je Argentini in sebi skupaj s Cecilio Carranza Saroli v razredu Nacra 17 mešani večtrupci prijadral zlato na olimpijadi v Riu. Več kot zasluženo je Santiago Raúl Lange postal najboljši med najboljšimi.

Santiago, vaša zgodba je izjemna. Če gledava samo zadnje poglavje: osvojitev olimpijskega odličja in to pri takih letih in po vseh težavah, s katerimi ste se morali spopasti. Kaj mislite: se človek rodi kot zmagovalec ali to postane?

SL: Mislim, da moraš sam napredovati, moraš se znati razumeti, spoznati moraš svoje šibke, pa tudi močne točke. Spoznati moraš prave ljudi; odprte in izkušene trenerje, od katerih se lahko veliko naučiš.

Je za tak športni razvoj, kot je bil vaš, bistvena podpora družine? Vemo, da je na začetku, ko se pričenja učenje z optimisti, večinoma povsod težko pridobiti že samo plovilo za treninge in tekmovanja.

SL: Bolj kot to je pomembno, od kod prihajaš. Kot Argentincu mi je bil v mojih mladih letih onemogočen nastop na olimpijskih igrah, zato je bil moj vstop vanje tako pozen. Nemogoče je bilo tudi udeležiti se evropskih regat. Moje sanje so bile, da bi lahko tekmoval proti velikim ekipam, in sicer z enakimi »orodji«. Še sedaj ta niso ista, imamo pa dovolj, da se lahko z njimi borimo in jih tudi premagamo.

Je zato težje tekmovati?

SL: Ko kupiš dovolj plovil, dovolj jader, imaš dobre trenerje, je vse lažje. Zaradi pomanjkanja financ mi ni bilo težko vložiti več truda, niti nisem tako pogrešal tehnoloških stvari; skozi vsa ta leta sem se naučil, da te malo trše življenje naredi močnejšega. V to verjamem in do tega spoznanja sem moral priti, s tem odrasti, se s tem spopasti.

Je vaša izobrazba navtičnega arhitekta kaj pripomogla k boljšemu razumevanju jadranja, je pomenila prednost v tekmovalnem svetu?

SL: Vsekakor. Dandanes sicer to znanje ni tako pomembno, ker so vsa plovila v olimpijskih razredih »one-design«. Moje šolanje je bila obveza očetu, njegova želja, da si postavim osnove za poslovno kariero. In izplačalo se je. Osvojeno znanje mi je pomagalo na tekmah, kot sta Volvo Ocean Race in Pokal Amerike. Lahko sem del teh ekip zaradi dobrega razumevanja, poznavanja plovil. Ni pa seveda vedno tako, pri meni so se stvari tako iztekle. Na začetku pa je bilo (ko se je bilo, kot sem omenil, zaradi nacionalnih pravil nemogoče udeležiti velikih tekmovanj v tujini) pomembno, da sem imel poslovno kariero – imel sem podjetje, gradil sem plovila. Šele potem, ko se je odprla možnost, sem postal profesionalni jadralec.

Kako vidite sebe: kot nekoga, ki je za zmage talentiran, ali kot nekoga, ki je za dosežke trdo delal?

SL: Vidim se kot garača. (smeh) Ampak tudi to je talent. Ni jih veliko, ki so sposobni trdo delati. Tega sem se naučil od svojih trenerjev. Veliko žrtvovanja je bilo potrebnega, ampak sem užival. Zares užival. Morda se je tudi zato vse tako izšlo, kot se je.

Kako danes vidite situacijo v krovni jadralni ustanovi ISAF in novih pogledih, ki bistveno vplivajo na tekmovalne razrede in izbor lokacij, s čimer se večina jadralcev vsaj merjeno preko socialnih medijev ne strinja?

SL: V dveh stvareh se moje mnenje razhaja z njihovim. Eno je tisto, ki se tiče koledarja regat, tekem. Dobre stare regate kot so na Palmi Pokal princese Sofije, pa Hyères, Medemblik in Kiel denimo niso več rangirane kot dobre. S tem jih »ubijamo«. Za njimi namreč stoji 50-letna zgodovina. Tako ne gre. Tako, kot ne gre, da bi bil tenis brez Wimbledona ali Roland Garrosa. To je tradicija. Danes sem jaz kot športnik tako zmeden glede tega, kateri jadralni dogodek je sploh pomemben, katerega naj se udeležim.
Druga stvar so dogovarjanja glede razredov, za katerega je bilo porabljenega veliko denarja, časa, napora. Mislim, da bi bilo bolje, če bi ta dogovarjanja posvetili temu, kako jadranje čim bolj promovirati, kako tekme prikazati v živo ipd. Namesto prepiranja okoli razredov bi se morali veliko več ukvarjati s promocijo samega jadranja, tudi preko uspešnih posameznikov, in približati slednjega širši javnosti.

Nad zadnjo Volvo Ocean Race je bdela »slaba karma«, en jadralec je izgubil življenje . Nekoč ste bili tudi vi del tega napornega jadralskega spektakla. Kakšno je vaše mnenje o VORu? Gre v pravo smer?
SL: Ne bi rekel, da je šlo za slabo karmo. Ko se odvijajo take regate, lahko pride do tovrstnih nesrečnih dogodkov. To je del »igre«, ki pa si jih seveda nihče ne želi. Kar se VORa tiče, nisem pristaš »one-design« plovil, ker imam rad razvoj jadrnic in opreme. Raje kot monotipe bi videl tudi v VORu le mejni okvir »box rule« in več prostora za inovacije. VOR spremljam podrobneje, ker je zanimiv, a se mi je zdelo bolj zanimivo pred uvedbo monotipnih jadrnic, ko so bile dolžine različne in sem lahko delal primerjave, zakaj je določeno plovilo hitrejše od drugega v določenih pogojih ipd. Kot sem omenil, nisem velik privrženec »one-design«, še posebej, če ni razloga za tako poenotenje…

Več si lahko preberete v št. 230 revije Val navtika