Indonezija, Malezija, Tajska

Pri iskanju letalske karte še nikoli nisem imela tako širokega spektra možnih destinacij. Z Rickom sva buljila v zemljevid sveta in izbirala. Lahko bi šla v Anglijo, kupila jadrnico s premično kobilico in prejadrala vso Evropo po rekah in kanalih, od Francije vse do Črnega morja. Lahko bi poletela v ZDA, kjer so cene jadrnic precej nižje, in potem križarila po Karibih. Sicer pa nimata Grčija in Turčija nič kaj zavidati Karibom … A naj se preseliva v Sredozemlje? Mama bo zagotovo vesela! Mene sicer od nekdaj mika Južna Amerika, Rick pa si želi v Indijo. Prevelik je ta naš planet …

Potem je padla odločitev: predvsem zaradi bližine z Avstralijo sva se najprej podala v Jugovzhodno Azijo. Baje je mogoče tam dobiti zanimive jadrnice po dobri ceni. Poskusiva. Nadela sva si nahrbtnik na rame, se poslovila od Avstralije in polna pričakovanj sedla na letalo za Bali.

Prva postaja: Indonezija – Bali

Z letališča sva se odpeljala naravnost do mesta Ubud, ki je prežeto z obrtjo in s kulturo. Žal so turisti sčasoma preplavili tudi ta kraj, predvsem po zaslugi slovite knjige (in filma) Jej, moli, ljubi. Vseeno pa je to še vedno prijeten kraj za sprehod po trgovinicah in uživanje poceni indonezijske hrane ob pogledu na ulični vrvež.

Prvi dan sva si ogledala Monkey Forest Sanctuary, kjer so bile opice popolnoma zatopljene v svoje najljubše družabno opravilo – pregledovanje in čiščenje prijateljevega kožuha.

Drugi dan je bil posvečen obisku marin in jadralnih klubov, kar sploh ni bilo tako preprosto, kot se sliši. Na spletu sva našla nekaj oglasov za jadrnice v marini Bali in zdelo se nama je logično, da bo vsak vedel, kje se ta nahaja. Taksist, ki sva ga tisti dan najela, pa ni vedel, kaj pomeni marina in ni mu bilo jasno, katere barke hočeva videti in zakaj. Tako nas je najprej popeljal do plaž z raznimi plovili vseh možnih barv, midva pa sva kar naprej vztrajno razlagala o »barkah s cunjo na palici« (beri jadro in jambor) in po nekajurnem iskanju smo končno našli nekaj jadrnic. Mislim, da jih najin prijatelj še nikoli prej ni opazil ali videl. Izbrskali smo marino, kjer je (kot v številnih marinah) delovala restavracija, urad pa sameval. Tudi Royal Yacht Club ni kazal znakov življenja (in ni izgledal prav nič kraljevski), zato sva se morala zadovoljiti s sprehodom po plaži in opazovanjem jadrnic od daleč. Vsekakor se nama Bali ni zdel nič kaj obetaven za najin boat shopping, zato sva se za nekaj dni rajši predala turizmu.

Kolesarski izlet navzdol

Naslednjega dne sva se udeležila čudovitega kolesarskega izleta. Zjutraj so nas s kombijem odpeljali na vrh hriba, kjer smo zajtrkovali z razgledom na še delujoči ognjenik Kintamani, iz katerega se je dvigal dim, nato pa s polnimi želodci zajahali kolesa in se nato spustili 26 kilometrov navzdol v dolino mimo vasi in riževih plantaž. Kmalu po štartu smo se ustavili, da bi si privoščili prav posebno kavo, pridobljeno iz mačjih drekcev. Prisežem. Baje, da je to zelo cenjena (in zelo draga) kava, ki jo imenujejo Kopi Luwak. Pridobijo jo na zanimiv način: najprej morajo redke indonezijske divje mačke luwak zaužiti zrela zrna kave. Ta izbirčna žival namreč izbira le najboljše sadeže, kar zagotavlja kakovost kave. Zrna so neprebavljiva in na poti skozi mačji prebavni sistem izgubljajo grenkobo. Nato sledi pobiranje iztrebkov, ki spominjajo na nekakšne arašidove tablice (brez čokoladnega preliva!), zrna dodobra umijejo, prepražijo na živem ognju in zmeljejo. Končni izdelek, ki sem ga seveda iz radovednosti morala poskusiti, ni bila niti najboljša niti najslabša kava, kar sem jih kdaj pila. Za skodelico takšne kave v Londonu plačaš 70 evrov, rahlo preveč, po mojem skromnem mnenju.

Dan je bil čudovito sončen in kolesarjenje po vaseh je bilo balzam za dušo, daleč od turističnega vrveža in trgovin s spominki. Najlepše je bilo kolesariti sredi riževih polj in opazovati pobiralce riža pri delu. Po pravici povedano sem jih lahko opazovala le s koncem očesa, saj smo kolesarili med kanali vode po tako ozki stezi, da sem samo čakala, kdaj bo kdo telebnil v vodo. Po poti smo se tudi ustavili in si ogledali značilni stanovanjski compound. Ko sem vstopila v njihovo kuhinjo, se mi je zazdelo, da sem se vrnila v otroška leta, ko so nam učiteljice na šolskih izletih razkazovale črne kuhinje v rojstnih hišah naših pesnikov in pisateljev. Vsaka stanovanjska enota ima tudi svoj tempelj, poleg tistih, ki so raztreseni po vsaki vasi. Zato pravijo, da imajo na Baliju več templjev kot hiš! Pred vsakim templjem, hišo in trgovino postavljajo daritve bogovom, ki naj bi kraj varovali pred zlimi duhovi. To so večinoma cvetovi in sadeži. Domačinka mi je celo ponudila eno sladico, ki je bila namenjena bogovom. Seveda sem jo začudeno pogledala, ona pa mi je odvrnila: »Ne sekiraj se, bogove zanima bolj duhovna, kot pa materialna plat daril. Darove nastavimo navsezgodaj zjutraj in do ure kosila si bogovi že vzamejo, kar jih zanima«.