IAHD Adriatic

Potapljanje za ljudi s posebnimi potrebami že skoraj desetletje ni več posebnost, vsaj ne v jadranski regiji, kjer domuje Mednarodna zveza za potapljanje invalidov IAHD Adriatic. Z njenimi člani sem se srečal na 7. mednarodnem dnevu brez vozička, ki je postal osrednji dogodek, kjer se invalidi vsaj za kratek čas znebijo invalidskega vozička, izmenjujejo izkušnje in preizkušajo drugačne načine premikanja, med katerimi je vsekakor najzanimivejše prav rekreativno potapljanje.

Moji sogovorniki so prišli iz celotne nekdanje skupne države. Barbara Slaček, prva slovenska potapljavka s poškodbo hrbtenjače (SCI – Spinal Cord Injury) v jadranski regiji, Tatjana Varga, prva hrvaška »ronilica sa povrijedom kralježnice« in Goran Todorović, prvi srbski licenciran potapljač »sa povredom kičmene moždine«, so le nekateri iz množice, ki so mi predstavili rekreativno potapljanje, ki že dolgo ni več omejeno na ljudi brez omejitev. Več kot dvajset iz Slovenije in več kot dvesto iz celotne regije z različnimi vrstami invalidnosti zadnjih osem let podira meje in postavlja nove, ki so bile pred desetletjem le sanje vseh tistih invalidov, ki so želeli pokukati pod gladino.

Barbara Slaček se je pridružila prvi skupini potapljačev s SCI leta 2002 in skupaj s petimi kolegi uspešno končala tečaj za eno C.M.A.S. potapljaško zvezdico. »Začetki so bili razburljivi in zabavni, saj izkušenj, vključno z našim inštruktorjem, Brankom Ravnakom, z organiziranim šolanjem potapljačev invalidov ni imel nihče. Bolj ali manj so po vsem svetu vsi učili neinvalide o tem, kako naj se potapljajo z invalidi, kar v veliki meri počnejo še danes,« pove Barbara. Aleš Povše doda, da njihova potapljaška kategorija ni veljala nikjer, saj se v tistih časih nihče ni ukvarjal s šolanjem potapljačev invalidov, še zlasti ne z invalidi s SCI. »Naš cilj bomo dosegli, ko bomo lahko invalidi šolali sebi enake,« pove Damjan Peklar, ki je danes na pragu inštruktorske kategorije, za katero gara že sedmo leto.

»Celotna zgodba se ni zgodila čez noč in eno vodilnih vlog v svetu potapljanja invalidov nismo dobili podarjeno,« pravi Branko Ravnak, ki počasi prepušča vajeti mlajšim. »Nič nam niso podarili in vse smo si prigarali sami. V osmih letih smo od brezdomcev in anonimnežev postali člani največje in najstarejše svetovne potapljaške organizacije C.M.A.S. (Confédération Mondiale des Activités Subaquatiques). S sprejemom v veliko družino smo na prvem mestu pridobili pravico šolanja rekreativnih potapljačev po standardih in zahtevah C.M.A.S. in možnosti za šolanje invalidov potapljačev. Tako lahko danes v Sloveniji, poleg Slovenske potapljaške zveze, tudi IAHD Adriatic enakovredno šola vse, ki si želijo pod vodo, s to razliko, da IAHD Adriatic šola invalide in njihove asistente tudi v vseh državah jadranske regije, saj so člani zveze tudi predstavniki iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije.«

Zoran Vlah, ki skupaj s Tatjano Varga v največjem hrvaškem klubu RK GeRonimo vodi sekcijo potapljačev invalidov, pove, da so se na Hrvaškem pod vodstvom Petronija Tasića začele aktivnosti skoraj v enakem času kot v Sloveniji, vendar so zaradi slabih ekonomskih in socialnih razmer hitro prenehale. »Odločilno obdobje za IAHD Adriatic je bilo v času, ko je Ivica Čukušić, predsednik RK GeRonimo, zbral prvo večjo skupino hrvaških invalidov. Čeprav nam zaradi težkih razmer na koncu ni uspelo licencirati nikogar iz prve hrvaške skupine, so nam prav kolegi iz Hrvaške omogočili logistično podporo in odlične pogoje za delo. Hrvaška potapljaška zveza, pomorska policija, vojska, Medicinska fakulteta iz Splita in potapljači iz GeRonima so bili tisti, ki so nam ob pomanjkanju sredstev omogočali, da smo se potapljali in zbirali dragocene podatke, ki jih danes predstavljamo na strokovnih srečanjih doma, na lastnem simpoziju, na uglednih strokovnih srečanjih po svetu in v publikacijah,« je v eni sapi povedal njihov predsednik oziroma ljubljeni vodja, kot mu, ko njega ni zraven, pravijo kolegi potapljači. Pove nam še, da se aktivnosti počasi širijo in da so zabili temelje tako globoko, da bo nanje mogoče graditi še dolgo. Z veseljem pove, da jim je končno uspelo izšolati prvega srbskega potapljača s SCI, Gorana Todorovića, in njegovega sopotapljača Draška Pantelića. Oba sta odlična padalca, na žalost Goran na vozičku, kar pa mu, kot sam pravi, ni ovira, da si ne izbori svojega mesta pod soncem. Pravi, da je prišel v Slovenijo, da skoči Guinnessov rekord v skoku v tandemu, kar je tudi storil, vendar se je spotoma ustavil še na bazenu in pokukal pod gladino samo toliko, da vidi, kako je bilo nekoč, ko je še hodil in se potapljal. Ob drugem obisku v Sloveniji se je potopil zares in v zadnjem letu je tudi uspešno opravil prvi del tečaja, ki ga uvršča v ožji izbor mednarodne odprave, ki se pripravlja za konec letošnjega leta.