Erazem B. Pintar – Hvala za klimatske spremembe

Erazem B. Pintar – Hvala za klimatske spremembe

Val 228
AVTOR Erazem B. Pintar

Nedelja, proti drugi uri ponoči. Pred slabo uro smo se vrnili s prvega družinskega vikenda na barki, potem pa saj veste: preden v otroško sobo znosiš speča otroka, pospraviš torbe in nahraniš belega morskega psa, ki sliši na ime Rot, je ura naokoli.

Dolgo časa so bili zimski in zgodnjepomladni navtični vikendi namenjeni bolj moškim druženjem. Kdo bo le vlačil otroke in ženske na veter in mraz? Prve plovbe z družino sem običajno delal za prvomajske praznike. Če bi dejansko verjel, da smo ljudje tisti, ki povzročamo klimatske spremembe, bi se lahko ta hip zahvalil vsem toplogrednim plinarjem, samo pač ne, zato bi se najbrž moral zahvaliti soncu ali pa kar času, da živim ravno v obdobju, ko temperature na planetu naraščajo.

Vprašanje, če bi bili danes kot civilizacija sploh tu, kjer smo, če se ta naš ljubi planet vsake toliko ne bi domislil, da se bo spet malo segreval. Nekaj sto let na primer. So resni zgodovinarji, ki trdijo, da Rimsko cesarstvo nikoli ne bi vzplamtelo v vsej svoji veličini, če ne bi bilo to obdobje neverjetno visokih temperatur. Lastna mati mi pravi, da v to, da nismo sami krivi za klimatske spremembe, verjame približno tak odstotek ljudi, kot je idiotov, ki verjamejo in prepričujejo svojo okolico, da je Zemlja ploska. Mogoče. Samo če je za neko stvarjo milijardni posel, mi pač nekaj smrdi. Ob tem pač, da nisem kakšen velik zagovornik teorij zarot.

Pa pustimo, vsak po svoje. Vesel sem, da teh treh sončnih dni nisem zamudil. Do petindvajset stopinj v zraku, morje pa jih je imelo dobrih enajst. V neopren sem se oblekel le z namenom, da pod vodo malo sčistim pete, propelerje in flape, potem pa mi žilica ni dala miru in sem vzel puško ter odplaval ob obali. Močno drgnjenje z drateno gobo slab meter pod vodo, kjer si ves čas na kratko z zrakom, je nekaj drugega kot postavljanje podvodnih zased s puško, kjer moraš mirovati kot kip. Jasno, da me je prezeblo. Vendar trma je trma, strast pa strast. Vsak dan sem tako dobre tri ure iskal kakšno veliko, staro ribo, ki se je odločila narediti samomor. Najbrž gre v teh redkih primerih za neko latentno suicidnost. Drugače si ne znam razlagati, da le ena, osamljena riba občasno priplava nekam, kjer se sicer nič ne dogaja, in tvega, da jo pri enajstih stopinjah v vodi čaka nek norec, ki bi rad mediteransko večerjo.

Vendar nisem bil edini norec v vodi. Otroka sta potem, ko sta ob mojem prihodu ugotovila, da imamo sedaj enako velike lulčke, tudi sama za nekaj trenutkov poskakala v vodo. Brez neoprena. Žena bi sicer znorela, ampak ravno bere nadaljevanje knjige »Fuck it« ali »Kurc gleda«, kot je slovenski prevod. To, da je preveč dovzetna za to, kar bere, sem ji pa že večkrat povedal.

Lahko se pohvalim, da sem poleg nekaj manjših popravil naredil tudi soliden seznam vseh rezervnih delov, ki jih imam na čolnu. To sem hotel urediti že nekaj časa, pa nimam seznama nujnih opravil. Časi, ko sem imel res čisto vse v glavi, se namreč počasi poslavljajo, prihaja obdobje seznamov. Najbrž potem sledi obdobje, ko tudi seznami ne pomagajo več, vendar upam, da takrat že sinova dobita veselje do šravfarije. Skratka, kar se mene tiče, je navtična sezona odprta.