Hotel s tisoč zvezdicami
Ni nujno, da vedno velja rek »več je, boljše je«. Tega smo se še posebej začeli zavedati, ko se je v naše glave prikradlo potrošniško razmišljanje in ko nas veletrgovci bombardirajo z reklamami, akcijami in preobloženimi prodajnimi policami. Zato sam vedno bolj pogosto prisegam na rek »manj je več«. A tokrat se skušnjavi nisem mogel upreti. Hotel s tisoč zvezdicami sredi Sahare je bil res nekaj posebnega. Štirinajst nepozabnih dni v tej tako raznoliki državi na severozahodu Afrike, ki so minili, kot bi trenil, prijetna družba popotnikov, ki se prej nismo poznali, 3.300 prevoženih kilometrov, vročina, osvežilni tolmuni, čarobnost Sahare, težave z drisko, demokratične cene, pa še kaj bi se našlo. Vse to in še mnogo več ponuja Maroko.
Chefchauen
Popotovanje se je začelo v mestecu Chefchauen na severozahodu dežele v gorovju Rif, nedaleč od sredozemske obale. To simpatično mestece zaznamujejo številne ozke uličice v modrem in vijoličastem, ki so dediščina nekoč močne judovske skupnosti v mestu. Mesto so v 15. stoletju zgradili Mavri, ki so prebežali iz Španije. Leta 1920 so ga zavzeli Španci in ga vključili v tako imenovani Španski Maroko, umaknili pa so se šele leta 1956, ko je Maroko razglasil neodvisnost. Zadnja kolonialna sila so bili Francozi in nekaj sledov je Maročanom ostalo še danes. V Maroku z angleščino ne opraviš veliko, razen seveda na bazarju, saj poleg arabščine govorijo večinoma le francosko. Poleg tega pa so jih Francozi naučili peči tudi francoske štručke in rogljiče, saj v dveh tednih nisem niti enkrat jedel nekvašenega kruha, kot sem ga po navadi vajen v arabskih deželah. Morda najbolj znan pa je Chefchauen zaradi marihuane, ki jo vzgajajo v okolici mesta. Zato nisem bil presenečen, ko so mi domačini skoraj na vsakem koraku prikrito ponujali »travco«. Ob prihodu v mesto smo bili priča popolnemu zaprtju ceste za ves promet zaradi demonstracij, čeprav mi še danes ni jasno, ali je šlo za demonstracije ali pa za shod v podporo enemu izmed domačinov. Priložnosti seveda nisem zamudil, zato sem se s fotoaparatom pomešal med množico glasnih demonstrantov, ki so nosili velike transparente in vzklikali, kot jih je spodbujal domačin z megafonom na čelu množice. Še posebej pa mi v spominu ostaja tudi zajtrk na osrednjem trgu. Predvsem zato, ker smo si vzeli čas in se nam ni mudilo, pa tudi zaradi simpatičnega starčka, ki je hodil od mize do mize ter prepeval in se tako specifično smejal, da ga je opazil res vsakdo, ki je bil na trgu. V gorati okolici mesta smo uživali v kopanju v bistrih in prijetno hladnih tolmunih, ki so priljubljeno mesto domačinov za oddih. Okolica me je zelo spominjala na korita bistre Soče, saj je bilo vse zeleno.
Fes
Prvo večje mesto, ki smo ga obiskali, je bil Fes, nekdanja prestolnica, katerega staro mestno jedro, medina, je po mnenju poznavalcev največje na svetu. Več kot devet tisoč nepreglednih uličic, ki merijo v dolžino skupaj preko trideset kilometrov, v katerih se turist brez vodiča brez večjih težav izgubi, na deset tisoče trgovinic na bazarju so razlogi, zaradi katerih je Modro mesto del Unescove kulturne dediščine. Ponaša se z najstarejšo univerzo (Al-Karaouine) na svetu, ki je bila ustanovljena leta 859. Zato je mesto veljalo za religiozno in znanstveno središče tega dela sveta, kamor so prihajali študirat tudi nearabski oziroma nemuslimanski mladeniči iz Evrope. Mesto je ustanovil Idris I. leta 789 ob bregovih reke Fez. V mesto se je na začetku 9. stoletja zateklo preko 800 andaluzijskih družin iz Cordobe, ki so bile pregnane, ko se je Španija osvobodila Mavrov, prav tako pa je tu našlo zatočišče več kot 2.000 družin, ki so bile pregnane iz Kairouana v današnji Tuniziji.
Danes velja Fes za središče usnjarske in tekstilne industrije. Delo delavcev, ki barvajo usnje z naravnimi barvami v velikih kamnitih sodih na dvoriščih usnjarskih delavnic, je izredno naporno, saj večino časa stojijo v teh sodih na vročem soncu ob neprijetnih vonjavah. Delo je sicer dobro plačano, vendar takšnega dela ni možno, tako zaradi zdravja kot tudi napora, dolgo opravljati.
