Hogshead 733 – 3.del

Port Askaig, 20. september 2015

V Port Askaigu sva na končni odhod čakala že dva dneva. Napetost je rasla. Cilj je bil dobesedno za ovinkom, le nekaj milj oddaljen od naju.

Ne morem reči, da bom ravno pogrešal to s soljo prepojeno, vedno vlažno, pretesno luknjo, imenovano najina kajuta, ki ima le dva kvadratna metra površine. Notranjosti po dekontaminaciji nisva z ničimer obložila, skozi reže surovega lesa pa je počasi mezela voda. Dva pograda sta predstavljala najino posteljo. Pod njima so bile konzerve za hrano, za glavo pa dve reži, ki sta služili kot prostor za osebne potrebščine in sta izgledali kot manjša oltarja. Max je polepil led žarnice po vsem stropu, tako da je notranjost žarela, kadar sva jih prižgala vseh šest. Vsa obleka je bila v vodoodpornih vrečah, kljub temu, da sva bila osem milj od cilja, pa sva poskušala v notranjosti vzdrževati red. Prostor je bil premajhen za nered, dovolj ga je bilo le za nočni počitek.
Še zadnjič sva oblekla vse plasti puloverjev, jaken, nogavic, podhlač, hlač, kap, šalov in škornjev. Očistila sva krožnike in lonec polite juhe, v katero nama je dan pred tem stopil ribičev sin s sosednje ladje, zvila vrvi, preverila Fredija (najin petkonjski Mercury motor), jadro, oprala palubo in odrinila na zadnjo etapo.
Tri tedne sva bila bitko na tej mali lupini, ko pa sva zaplula s tokom v ožino med Islayem in Juro, sem si želel, da za rtom ne bi bilo cilja. Tudi v Maxovih očeh sem videl željo, da bi odplula kar naprej. Za ožino se je namreč raztezalo novo odprto morje.
Tok naju je potegnil s sabo in še preden sva dobro razvila jadro, sva že drvela proti rtu, za katerim je bila destilarna in s tem konec najine poti. Vedela sva, da naju tam čaka delegacija s kamermanom in z novinarko, izpostavljenost, ki si je v tistem trenutku vsekakor nisva želela. Če bi na jadrnici obstajala zavora, bi takoj pritisnil nanjo.
Destilarna Bunnahabhain je kot majhno taborišče sredi rajskega vrta. …

Več si lahko preberete v 206. št. revije Val navtika.