Gradež

Zagledate ga, ko v lepem vremenu zrete iz Pirana proti severnemu delu Tržaškega zaliva. Otok Gradež oziroma italijansko Grado,sedež istoimenske občine v italijanski deželi Furlaniji-Julijski krajini. Mesto na otočkih, ki so nastali ob naplavinah izliva naše »bistre hči planin«, Soče. Tega, ali je njen konec tako smaragden kot njen začetek, iz Pirana pač ni mogoče videti. Tudi bogate zgodovine, pestre favne ter flore in kup športnih aktivnosti, ki jih nudi to mesto, ne. Zato vas vabimo, da se pridružite našemu tokratnemu potovanju, na katerem se boste z vsem tem seznanili pobližje. Brez skrbi, ne bomo pluli z veliko ladjo, saj se zavedamo, da so na naplavinah gradeške lagune nasedla že številna manjša plovila. Oboroženi smo celo z ultrazvočnim globinomerom, s koledarjem plimovanja in pomorskimi kartami. Še naš nasvet za vas, naše potnike: vsi, ki se radi potapljate, igrate golf ali kolesarite, ne pozabite na opremo!

Gradež nekoč Do prihoda Hunov leta 452 je Gradus, današnji Grado, igral le vlogo starorimskega pristanišča veliko pomembnejše Aquileie (Ogleja), rimske naselbine, ki je nastala leta 181 pred našim štetjem ob reki Aquilis, starem toku reke Nadiže. Strateško in prometno zelo ugodna lega je bil največji razlog za pospešeni razvoj Ogleja, ki je postal eno izmed največjih mest v rimskem imperiju in njegovo najpomembnejše trgovsko središče na severu.

Ko so Oglej zavzeli in porušili Huni, se je tamkajšnje prebivalstvo zateklo na otok, v naselbino Gradus, ki je bila s kopnim povezana z nasipom. Pomen mesta Gradež je še narastel, ko se je sem v 6. stoletju prenesel še sedež oglejske cerkve, in upadel leta 1451, ko se je sedež patriarhata preselil v Benetke. Sledila je dolga dekadenca, ki se je končala šele konec 19. stoletja, ko je Gradež s prvim kopališčem in klimatskim zdraviliščem zaslovel po vsej Avstro-Ogrski; leta 1892 ga je za najpomembnejše obmorsko letovišče cesarstva označil sam cesar Franc Jožef. Danes se kraj ponaša z več kot milijon turističnimi prenočitvami letno.

Za Slovence je kraj pomemben kot sedež oglejske patriarhije, saj so bili oglejski patriarhi lastniki velikega dela današnjega slovenskega etničnega ozemlja in so močno vplivali na zgodovino Slovencev. Za področje Primorske in Kranjske je bila pomembna tudi oglejska kovnica srebrnega denarja.

Z bistvenimi zgodovinskimi dejstvi ste torej oboroženi, zato je čas, da gremo koordinatam 45°40′40″N 13°23′41″E naproti; da zaplujemo v smer Gradeža.

Kaj zanimivega je v mestu mogoče početi oziroma videti?

Ustje Soče

Pred Gradežem previdno zaplujemo na desno, proti rtu Punta Sdobba, do ustja Soče oziroma Lusinz, kot le-to imenujejo tukajšnji Furlani. Dostop v reko je tu omejen zaradi velike plitvine, Galebjega otoka oziroma Isola dei Gabbiani, na katerem si poleg številnih ptic zgodbo o umirjeni Fiume Isonzo (reki Soči) pripovedujejo kolonije labodov grbavcev. Vrsta pilotov na desnem bregu reke označuje pot v notranjost Soče, po kanalu z imenom El Taio, s katerega so bile pred kratkim odstranjene vse usedline. Predstavljajo začetek znamenite poti Litoranea Veneta, ki povezuje Trst in Benetke z mrežo morskih, rečnih in lagunskih vodnih poti. Ne gre se torej čuditi prometnim znakom ob sotočju kanalov, ki v kilometrih nakazujejo razdalje do obeh mest. Stari rokav reke Soče, Canale di Quarantia, ni primeren za plovbo z jadrnicami z globokim vgrezom, je pa zelo zanimiv z geomorfološkega vidika in plimovanja, ki je prav tu najmočnejše v celotnem Sredozemlju. Mi bomo tokrat ostali kar tu, na samem ustju, polotoku Isola della Cone, na 2.400 hektarih zavarovanega naravnega območja, ki se razteza 15 km vzdolž reke. Dobro zgrajene steze se vijejo po nizkih nasipih med trsjem, kanali, jezerci in močvirji. Tu je mogoče slišati žvrgolenje več kot 300 vrst ptic, videti številne sesalce, plazilce, ribe, ponosno držo znamenitih belih divjih konj, ki so bili semkaj prepeljani iz ustja Rone v Camaragua z namenom, da se trsje ne bi preveč razpaslo. Obiskali bomo Marinetto, opazovalno hišico iz brun sredi naravnega parka, iz katere je mogoče hkrati opazovati življenje v treh slojih: pod vodo, na gladini in tik nad njo.

Zdi se nam, da bi lahko neskončno dolgo poslušali šepet Soče, ki prinaša zadnje pozdrave iz rodne Trente ali šumenje trstičja, ki ga boža veter. Da bi lahko neskončno dolgo samo sedeli v tej neokrnjenosti in uživali v prepletajočih se vonju, sliki, zvokih narave … A pred nami je še dolga pot. Kolesarskih navdušencev sicer ne bomo prepričevali, naj nadaljujejo z nami, saj je to področje idealno za njihov konjiček. Še naprej lahko raziskujejo tukajšnje kotičke vse tja do Ogleja, Gradeža ali še kam dlje.

Golf klub Gradež

Malo pred Gradežem, tik pred peščino Mula di Muggia, ki jo označuje svetilna boja, bomo zavili v Canale di Primero – po poti, ki jo nakazujejo piloti. Prispemo do že iz odprtega morja dobro vidne velike marine Tenuta Primero z dvema bazenoma, s skupnimi 270 priveznimi mesti za plovila do 24 metrov. Opremljena je z vsem, kar mora imeti sodobna marina: elektriko, vodo, sanitarijami, parkiriščem … Morda bo vsem neučakanim golfistom uspelo zadeti eno izmed 18 lukenj golfskega igrišča Gradež kar s plovila, saj se igrišče nahaja neposredno ob marini. Pazite le, da po nesreči ne zadenete čaplje, divjega laboda, flaminga ali katere izmed druge tukaj živeče živalske vrste. To, eno izmed najlepših italijanskih golfskih igrišč se razprostira na okoli 60 hektarih, leži pa skoraj meter pod morsko gladino. Poleg vodnih ovir so zaščitni znak igrišča še razgibane zelenice in specifično ugodno jadransko podnebje, ki omogoča, da je tu mogoče igrati golf vse leto, tudi tedaj, ko so slovenska golfišča pobeljena. V primeru burje se prvih devet lukenj igra z vetrom, drugih devet proti vetru, in nasprotno, če piha jugo.

Tako, naši »golfisti« so se izkrcali, ostali nadaljujemo potovanje naprej, v Gradeško laguno. Spet po poti, ki jo označujejo piloti.