Golden Globe Race

Golden Globe Race

Val 230
AVTOR Jasna Tuta
FOTO Golden Globe Race/SSL

Solo regate okrog sveta niso več nekaj neobičajnega. Že več let ambiciozni posamezniki (in z njimi jadralna industrija) tekmujejo v tem, kdo bo imel najhitrejšo in najbolj inovativno jadrnico. Zato je še toliko bolj presenetljivo, da je Don McIntyre, o katerem sem pisala prejšnji mesec, obrnil zadevo na glavo in zaveslal proti toku. Ob 50. obletnici prve solo regate okrog sveta se je odločil, da se vrne v preteklost in da regato posveti počasnejšim, manjšim in cenejšim jadrnicam starejšega videza. Ker želi ostati zvest tej izbiri, je sklenil, da se morajo tekmovalci odreči vsem tehnološkim rešitvam, s katerimi danes razpolaga čisto vsak jadralec, od GPS-a in avtopilota dalje.

Pred predstavitvijo same regate in njenih tekmovalcev pa moram obvezno nameniti nekaj besed regati Golden Globe iz leta 1968.

Sunday Time Golden Globe še danes ostaja ena najbolj zanimivih regat v zgodovini jadranja, pa ne izključno z jadralnega, pač pa tudi (morda celo predvsem) s človeškega vidika. To zgodbo pozna že skoraj vsak jadralec, saj je bilo o njej napisanih veliko knjig in posnetih več filmov. Najbolj znan je angleški dokumentarec Deep water, ki je res vreden ogleda in vsebuje tudi veliko originalnih posnetkov. Tudi Hollywood se je letos želel pokloniti pomembni obletnici in tako je nastal celovečerec The Mercy s Colinom Firthom v glavni vlogi, ki je prišel v svetovne kinodvorane pred kratkim (na Hrvaškem ga že predvajajo pod naslovom Samo more zna).

Mogoče je med bralci Vala vendarle kdo, ki te zgodbe ne pozna, zato bom najprej opisala, kaj se je na svetovnih oceanih dogajalo pred petdesetimi leti.

Sunday Times Golden Globe 1968

Leta 1966 se je znan angleški jadralec Francis Chichester s svojo jadrnico Gipsy Moth IVzapisal v zgodovino s prvim solo jadranjem okrog sveta s samo enim postankom (v Sydneyju). Po pričakovanjih so se po njegovem povratku pomorci začeli spogledovati z naslednjim izzivom – solo cirkumnavigacija brez postankov. Prvi, ki se je resno lotil izziva, je bil Anglež Robin Knox-Johnston, ki je sklenil, da se bo podal na pot s svojim malim kečem Suhaili, ki ga je bil sam zgradil s pomočjo prijateljev. Med iskanjem sponzorja je stopil tudi do časopisa Sunday Times, ki je sponzoriral Chichesterjevo plovbo in z njo tudi precej zaslužil. V uredništvu so menili, da ima zelo malo možnosti, saj so o isti plovbi razmišljali tudi nekateri drugi znani jadralci z bistveno hitrejšimi jadrnicami. Njegovo prošnjo so zavrnili.

V njihovih očeh je bil med favoriti Bernard Moitessier s svojim železnim kečem Joshua. Svet ga je že poznal, ker je francoski jadralec o svojih oceanskih plovbah objavil nekaj zelo uspešnih knjig.

Šušljalo se je, da se poleg njiju na plovbo pripravlja še nekaj jadralcev.

V Angliji je Bill King pripravljal 13-metrsko džunko, Nigel Tetley pa 12-metrski trimaran. Francoz Loick Fougeron se je odločil za železno devetmetrsko jadrnico z gaff jadrom. Za tekmo sta se zanimala tudi Škota John Ridgway in Chay Blyth, ki sta uspešno preveslala Atlantik, a nista imel veliko jadralnih izkušenj (Blyth pravzaprav ni imel niti najmanjšega pojma o jadranju). Še najbolj izkušen med vsemi, ki so se odpravljali na pot, je bil Italijan Alex Carozzo, ki je edini že kdaj tekmoval v solo oceanski regati…

Več si lahko preberete v št. 230 revije Val navtika