Glavno jadro

Nove zasnove jadrnic, razvoj novih materialov in krojev so glavno jadro spet postavili v ospredje po dolgih letih prevlade prednjega jadra, genove.

Dandanes so lastniki jadrnic in jadralci oboroženi z vsem mogočim znanjem, ki ga lastništvo takšne jadrnice zahteva. Seznanjeni so z delovanjem palubne opreme (saj znamo seveda vsi razstaviti, očistiti, namazati in ponovno sestaviti vitle, s katerimi se pozneje ukvarjamo celo sezono), spoznajo se na elektroniko in navigacijske inštrumente, do podrobnosti se spoznajo na meteorologijo, najpogumnejši lahko celo naredijo »generalno« na svojem motorju. Vsa ta znanja pa kar nekako zbledijo, ko se začnemo pogovarjati o jadrih, njihovih oblikah in dejstvu, da so prav ta jadra tisti »motor« jadrnice, zaradi katerega plovilo sploh imamo.

V veliki večini so lastniki jadrnic samouki jadralci, ki so vložili veliko svojega prostega časa v jadranje in kjer so si največ znanja pridobili S preizkušanjem, prakso in pomočjo jadralskih prijateljev ter znancev. Če pa neki stvari niso bili kos, so se o njej pozanimali in se pustili poučiti pri kakšnem znanem slovenskem jadralcu.

Vendar pa je treba zapisati, da je jadranje v zadnjih desetih letih naredilo ogromne korake naprej tako v segmentu potovalnih kakor tudi regatnih jadrnic. Nove oblike trupov jadrnic, spremembe raznih težišč, nove snasti jamborjev in s tem seveda nova razmerja v površinah jader so prinesla ogromen napredek v jadralnem športu. Nobena skrivnost ni, da danes dobro uravnotežena in strimana potovalna jadrnica, dolga dobrih desetih metrov, z lahkoto dosega hitrost sedmih vozlov pri jadranju ostro proti vetru v nekoliko živahnejših vetrovnih pogojih. Pred desetimi leti so bile to hitrosti, ki so jih uspevale dosegati regatne jadrnice nekdanjega dvotonskega pokala ali takrat supermoderne 50-čeveljske jadrnice.