Genaker za začetnike

Pozdravljeni, v prejšnji številki sem ponovno oživel temo špinakerja, tokrat se bomo, kakor dogovorjeno, srečali z genakerjem. Kakor ste uvideli, sem se zadeve lotil malo drugače, kajti moj namen je tem bolj približati dandanes tako pomembna jadra vam, jadralcem. Glede na izkušnje s prijatelji in znanci ugotavljam, da bi vas velika večina želela hitreje jadrati. To nekako pogojuje hitrejši način življenja in pa želja po hitrih premikih, pa čeprav na dopustu, v končni fazi pa že zaradi vas osebno, kajti jadranje je šport za ljudi, kateri v življenju stremijo k novim zmagam naproti. Tokrat bom podrobnejše razložil vse, kar se tiče jadranja samega, nekatere stvari ste že prebrali tekom leta, vendar bo danes vse zaživelo kakor celota ali kakor osnovna pravila pri genakerju. 1.      Zakaj genaker?

Genaker je jadro, mešanica med špinakerjem in genovo, od tod tudi ime. Od špinakerja je pobral materiale in postavitev na jamboru, po genovi pa asimetrično obliko. Pri jadranju z vetrom nam hitrost vetra upade (prividnega – AWS), torej potrebujemo za doseganje enakih hitrosti večjo površino jader. Tukaj pride do izraza genaker, kajti je vsaj za 3-krat večji od normalnega floka ali genove. Genaker zadnje čase vse bolj izpodriva špinaker, tako pri potovalnih kot tudi tekmovalnih jadrnicah. Od špinakerja je lažje obvladljiv in s tem bolj priljubljen. Dandanes poznamo več vrst genakerjev, tudi takšne, ki se navijajo, kar nam še dodatno olajša manever dviga in spusta, kar se je izkazalo za najbolj zapleteno opravilo. 2.      Kdaj genaker?

Kakor pri špinakerju, se tudi tu odločimo za jadranje, ko je vstopni kot vetra (TWA) od 90 pa do 160 stopinj. Tukaj ne pretiravamo pri odprtosti kotov, kakor pri špinakerju, kajti vemo, da njegovo delovanje temelji na pretoku in ne izpodrivu. Tukaj bom poudaril, da je za potovalne jadrnice vseh vrst bolj primeren špinaker, čeprav je težji za manevriranje. Genaker je bil v osnovi namenjen hitrim, glisirajočim jadrnicam, kjer so vpadni koti prividnega vetra (AWA) dokaj ostri in se je špinaker izkazal za vse prej kot uporabnega. Pri vseh možnostih se po navadi odločimo za genaker, katerega pospravljamo v nogavici, ali roll genaker, kajti za oba je dovolj neko osnovno poznavanje razmer, največkrat je tu dovolj že avtopilot in malo boljše znanje iz naše strani, za “golega“ pa se odločimo le, če imamo polno pripravljeno posadko in še to le za regatna jadranja. Razlika med temi tremi možnostmi je, da “goli“ izkorišča možnost največjih razdalj med prijemališči in je zaradi tega teoretično največji. Ta v nogavici je za odtenek manjši, saj nam nogavica pobere določeno razdaljo na jamboru, vendar je oblika še vedno lahko polna ali ploščata glede na potrebo uporabnika. Pri navijalnem pa se moramo prilagoditi tej zahtevi, tako da so to po navadi dokaj ploščate oblike, kar je po eni strani slabo, po drugi strani pa imamo izredno preprosto jadro za uporabnika. Omeniti velja, da je dvig dokaj preprost, problemi se pojavijo pri spustu, še zlasti, če se je med jadranjem veter okrepil. Tukaj moramo spremljati hitrost realnega vetra, občutek nas samih nas vara, kajti čutimo prividnega, ki je najmanjši, ko pa se bomo odločili za spust, se bo hitrost jadrnice zmanjšala in hitrost prividnega vetra okrepila!

3.      Kako jadramo?

Priprava na dvig zahteva neko določeno stopnjo teoretičnega znanja, ki pa ga bom skušal čim bolj podati v naslednjih stavkih. Začnemo pri pregledu opreme: potrebujemo vrv, s katero bomo vpeli prednji rogelj (tack) na za to namenjeno vpetišče, katerega lahko improviziramo in izberemo primerno mesto na nosilcu sidra ali čim bolj na špici premca. Če imamo kosnik (penon, bowsprit), toliko boljše. Ta vrv je lahko povsem kratka, lahko pa si omislimo in naredimo boljši sistem in le-to preko škripca na premcu napeljemo do kokpita. S tem imamo možnost zategovanja ali popuščanja med samo plovbo. Namen le-tega je, da dodajamo ali odvzemamo trebuh, globino jadra. Nato potrebujemo dva škripca, ki ju bomo pritrdili na rob jadrnice čim bližje krmi, skoznju bomo napeljali škotine. Pazi! Ne moremo uporabiti istih škotin za špinaker in genaker, kajti zaradi oblike in vpenjanja genaker zahteva mnogo daljše škotine, računamo na dvakratno dolžino jadrnice. Škotine pritrdimo na zadnji rogelj (clew) in to obe na istega, nato preko škripcev na krmi speljemo v kokpit na prosta vitla. Pri napeljavi škotin ne gre pozabiti, da gre zavetrna škotina na drug konec jadrnice po zunanji strani prednje pripone, kajti le tako imamo možnost obrata. Za zgornji rogelj (head) uporabimo dvižnico, ki je v vsakem primeru postavljena nad zgornje prijemališče prednje pripone, čim bližje vrhu ali kolikor nam velikost jadra to dovoljuje. Vedno dvignemo jadro do konca po dvižnici in, če je potrebno, spustimo tack! In nikoli nasprotno. Povzemimo vse skupaj še enkrat: Potrebujemo 1-krat tack line, 2-krat škripec, 2-krat škotine, primerno dvižnico in seveda genaker.