Galapaško otočje

Zračna črta od Paname do Galapaškega otočja meri približno 860 morskih milj, kar pomeni dobri dve uri z letalom. Jadrnice so podobne letalom – tako ene kot drugi uporabljajo Bernoullijev princip, jadrnice za premikanje, letala pa, da se obdržijo v zraku. Hitrosti seveda ne moremo niti primerjati. 1000 milj od Deviških otokov do Paname smo z dobrim vetrom v hrbet prejadrali v sedmih dneh. Pri odhodu iz Paname nam je veter pokazal drugo stran obraza oz. ga, bolje rečeno, ni bilo. Že na začetku sem se odločil, da ne bom puritanec, kar se tiče jadranja. Čeprav sem imel na razpolago dovolj časa, sem sklenil, da ne bom cincal na valovih z manj kot s tremi vozli. Levana ima 600 litrov dizelskega goriva, kar je načeloma dovolj za približno 1000 morskih milj zmerne vožnje z motorjem, skupaj z vetrom pa to pomeni več kot dovolj do otokov.
»Dovolj časa« je bilo rečeno bolj za okras – Marku se je seveda spet mudilo na Tahiti. Čeprav je bil šele začetek marca, ga je skrbelo, da ne bi zamudil letala, zato se nismo ustavili na Bisernih otokih Paname, temveč smo jadrali med njimi na poti proti jugozahodu. Namen je bil priti čim bolj južno, istočasno pa ne preveč iz smeri proti cilju. Zakaj južno? Zato, ker od tam piha pasatni veter v severozahodni smeri. Od časa do časa je res pihnil od tam, zato smo hitro razpeli balonsko jadro in se veselili pogleda na sliko metulja, ki je krasila jadro. Jadra gor, jadra dol, pogon motorja in ustavitev motorja – tako je to izgledalo nekaj dni. Stalnega vetra ni bilo, niti ko smo bili že na polovici poti.

Pred nami je bil velik dogodek. …

Več si lahko preberete v 209. št. revije Val navtika.