Galapagos

Letalo se je začelo spuščati in valovi Tihega oceana so bili vse bolj vidni. Skozi okno letala sem v daljavi že opazoval enega izmed galapaških otokov. Otok je postajal vse bližji in večji in letalo se je spustilo na pristajalno stezo. Bil sem med prvimi potniki med izstopom iz letala in takrat, ko sem stopil na trdna tla ognjeniškega otoka, me je Galapagos pričakal v najlepši možni luči. Jasno modro nebo brez enega samega oblačka in opoldansko sonce, ki je močno pripekalo. Srce mi je igralo kot že dolgo ne. Marsikje sem se že potepal, a tako po otroško se menda nisem veselil še nikoli. Ko sem se v šoli pri biologiji, ki mi ni bila preveč pri srcu, učil o Darwinu in njegovi teoriji o razvoju vrst, sem na zemljevidu sveta komajda našel majhno pikico ob zahodni obali Južne Amerike. Sedaj sem tu! Pred prihodom na Galapagos sem si ogledal nekaj diaprojekcij, pa tudi prijatelji, ki so tu že bili, so mi pokazali fotografije s svojega potovanja. Vsem pa so bile skupne medle barve in oblačno nebo. Sedaj so pa barve kar žarele. Komaj sem se brzdal, da nisem že na letališču začel pritiskati na fotoaparat. Upal sem, da tako lepo vreme ni zgolj naključje in da bo trajalo vsaj še kakšen dan. Želje so bile uslišane in osem dni bivanja na Galapagosu je spremljalo čudovito vreme. Fotografiranje v takšnih okoliščinah je najlepše darilo narave. Turizem na Galapagosu

Število turistov je na Galapagosu letno omejeno, številka pa se trenutno giblje okoli 90.000. Še pred nekaj leti je bila ta številka neprimerno nižja in vprašanje je, kako (ne)uspešno bo otočje sprejemalo vedno več turistov. Na Galapagosu se znajdejo zelo različne skupine obiskovalcev. Od navadnih popotnikov z nahrbtniki, ki tudi na Galapagosu skušajo preživeti z nekaj dolarji na dan, pa vse do najbolj premožnih, ki na Galapagos celo prijadrajo. Velika večina se seveda znajde nekje vmes, vendar pa je nekaj zagotovo – na Galapagosu ima vsaka storitev svojo ceno. Morda se z nekaj dolarji na dan res da preživeti, vendar je to možno tudi drugje in zato se ni treba odpraviti prav na Galapagos. Potapljanje je dražje kot marsikje drugje, pa tudi običajni enodnevni izleti na bližnje otoke so relativno dragi. To je treba vedeti že doma, še preden se odpravimo na pot, zato je dobro v denarnici imeti kakšnega zelenca viška. Odhod na Galapagos sem zelo natančno načrtoval in očitno sem res izbral najbolj ugoden čas za obisk. Mesec maj je čas, ko se večina ptic pari, vreme je sončno in toplo, pod vodno gladino pa dobra vidljivost in življenja v izobilju. Internet danes omogoča, da je še tako oddaljen kotiček na svetu oddaljen le nekaj klikov. In to možnost sem povsem izkoristil. Osem dni bivanja na otočju je bilo že vnaprej natančno določenih. Spoznal pa sem, da je na Galapagosu skoraj nemogoče združevati potapljanje in opazovanje življenja na otokih. Večina turistov se odloči za nekajdnevno križarjenje na luksuznih in velikih križarkah. Ob misli na takšen turizem se mi koža v trenutku naježi, saj se kot fotograf nikakor ne morem podrejati nenehnemu nadzoru in prilagajanju večji skupini. Na voljo je tudi nekaj precej manj luksuznih a še vedno zelo dragih bark, ki organizirajo krajša križarjenja. Niti z enimi ali drugimi pa se ni možno potapljati. Na drugi strani pa kar nekaj potapljaških bark omogoča potapljanje na čudovitih lokacijah. Njihova edina napaka je, da nimajo dovoljenj za pristajanje na otokih in posledično tudi ne razpolagajo s posebnimi vodniki, ki edini lahko vodijo skupine turistov na oglede otokov. A ker se nisem želel odpovedati niti obiskom na otokih, še manj pa potapljanju, je bilo potrebnega kar nekaj usklajevanja. Zato sem si za svoje izhodišče izbral Puerto Ayoro, edino nekoliko večje mestece na otoku Santa Cruz. Enodnevni potapljaški izleti so se izmenjavali z enodnevnimi izleti po bližnjih otokih in kljub nekaj presenečenjem so bili dnevi na Galapagosu vselej zapolnjeni. Potopi

Na Galapagos pa se nisem odpravil samo zaradi opazovanja narave nad gladino. Vsaj tako močno me je privabljal podvodni svet. Potapljanje na Galapagosu je nekaj posebnega. Čeprav se otočje nahaja tik ob ekvatorju v Tihem oceanu, je voda precej hladna in komaj preseže 20 ?C. Vzrok za to je Humboldtov tok, ki z Antarktike vzdolž obale Južne Amerike s seboj prinaša hladno vodo. Podvodni svet Galapagosa je zato prav posebna mešanica življenja v tropskih, pa tudi bolj hladnih vodah. Med potopi sem srečeval nekoliko manj različnih vrst tropskih rib, zato pa v veliko večjih količinah. Včasih so bile jate tako velike in goste, da drugih potapljačev nisem videl. Med enim izmed potopov je ribja jata nad menoj povsem prekrila sončne žarke, ki so še nekaj trenutkov prej pronicali do dna. Drugič mi je jata spet priplavala naproti in ribe niso bile prav nič plašne. Le kakšen trenutek, preden bi se zaleteli, se je jata razprla kot zadrga in se za menoj ponovno združila. Nekajkrat sem med potopi naletel tudi na jato barakud, vendar pa so bile vedno nekoliko bolj plašne kot druge ribe. Jasno je, da sem se zaradi okoliščin osredotočil predvsem na ambientalno fotografijo. Tako sem makroobjektiv uporabil samo enkrat, pa še to med nočnim potopom. Vidljivost je bila katastrofalna in fotografiranje je bilo povsem nemogoče. Kljub temu pa sem na eni izmed zvezd našel majhno kozico.

Verjetno najlepše doživetje na Galapagosu je bilo potapljanje z morskimi levi. Predvsem z mladiči in samicami, nekoliko manj s samci. Le-ti so namreč zelo ljubosumni in skrbno čuvajo svojo številno družino. Na suhem prav nebogljeni in okorni, v vodi pa zelo urni in elegantni. Mladi morski levi so krožili okoli mene, me opazovali in se mi verjetno čudili. Zagotovo pa jih je privlačila tudi podoba njihovega odseva v mojem širokokotnem fotoaparatu. Fotografiranje je bilo zelo zahtevno, saj so morski levi zelo hitri in okretni plavalci, ki so me pogosto presenetili s spremembo smeri plavanja. Vse se je dogajalo tako hitro, da za kompozicijo ni bilo niti malo časa. Zadnji dan potapljanja in tudi bivanja na Galapagosu smo kot običajno med prvim in drugim potopom naredili krajši premor. Še zadnjič sem se želel poigravati z morskimi levi, a sta na skalnati obali počivali le dve lenobni samici. Poskušal sem ju priklicati z oponašanjem odraslih morskih levov in očitno sem bil zelo uspešen, saj sta hitro priplavali v vodo in se vseskozi vrteli okoli mene. Očitno pa njunemu partnerju moje dvorjenje ni bilo prav nič po volji, zato se nam je tudi sam hitro pridružil. Opazoval je z varne razdalje, vsake toliko časa pa se mi je tudi približal. Ko se mi je tako enkrat povsem približal in me opazoval tudi, ko je že plaval mimo mene, sem jasno razumel njegovo sporočilo, ki je bilo zelo kratko: »Poberi se od tod«. Njegov prijateljski nasvet sem seveda upošteval in se z neposlikanim filmom vrnil nazaj na čoln. Ker je bil to moj zadnji dan bivanja na Galapagosu, se res nisem želel izpostavljati nepremišljenim nevarnostim.