Francoska Polinezija

Razmišljam, ali se je že kakšna jadralna sezona odvila tako, kot sva načrtovala. Zdi se mi, da ne.
Včasih se kaj zalomi ali pokvari in se morava zato odpovedati zastavljenemu cilju, drugič pa prideva nekam, kjer nama je tako všeč, da kar ostaneva.
Če obstaja stvar, ki jo življenje na jadrnici res omogoča, potem je to svoboda. Svoboda pri upravljanju svojega časa, osvobojenost od pravil, ki veljajo na kopnem, pa seveda tudi svoboda, da greva, kamor koli želiva.
Ker nimava ciljev, sestankov in rokov, imava tudi svobodo, da si premisliva in začetni plan postaviva popolnoma na glavo. Prvič se nama je to zgodilo v Avstraliji, ko sva pripravljala prejšnjo jadrnico za jadranje proti Aziji. Nekega dne sva dobila telefonski klic agenta in dva tedna zatem prodala jadrnico ter se preselila v stanovanje. Kasneje sva res šla v Azijo, toda z letalom, ne z barko.
V Mehiki sva neprestano spreminjala načrte. Ko sva rekla, da bova šla na sever, sva pristala na jugu, kasneje pa tudi obratno. Dve leti zapored sva se celo uradno vpisala v seznam jadrnic, ki se odpravljajo na Kostariko. V obeh primerih nama je okvara prekrižala načrte in tako v Kostariko sploh nisva nikoli šla.
Letošnji načrt je bil, da bova večino sezone prejadrala na Družbenih otokih Francoske Polinezije. To so tisti najbolj turistični otoki, za katere ste tudi vi gotovo že slišali, na primer Moorea ali Bora Bora. Načrtovala sva, da bova med temi čudovitimi otoki jadrala od junija do novembra in jih raziskala po dolgem in počez.
Dragi bralci, moram vas razočarati – letos še ne bom pisala o Bora Bori. Na to boste morali počakati do naslednjega leta. Moj premišljen načrt se je namreč ponovno sesul in za to je bil spet kriv nepričakovan telefonski klic. …

Več si lahko preberete v 204. št. revije Val navtika.