Flores

»Ali sva si spet izbrala malo preveč poceni potapljaški center?« so bile prve Irenine besede, ko sva prispela v Ankermi na Floresu. Res je, da za nočitev v potapljaškem centru ob komaj tridnevnem postanku med križarjenjem po Komodu in potapljanjem na Aloru nisem želel porabiti preveč denarja. Najin prvotni načrt je namreč bil, da bi takoj po izkrcanju iz potapljaške barke Ambai, s katero sva križarila po Komodu, odletela na Alor, vendar je bil potapljaški center takrat tam polno zaseden. Tako sva morala počakati nekaj dni, da se je sprostilo nekaj prostih mest.
Glede na to, da Flores ni znan kot »potapljaška Meka«, sem vzel najin vmesni postanek bolj kot neke vrste počitek med dvema resnima potapljanjema. Flores ne ponuja prav veliko potapljaških centrov in Ankermi je bil eden tistih redkih, ki sem jih našel na internetu, cene pa so bile nadvse ugodne …
Čeprav je bilo od Bime na Sumbawi, kjer sva se izkrcala iz Ambai, do Maumera na Floresu, ki je najbližje letališče potapljaškemu centru Ankermi, zelo blizu, najina pot ni bila tako enostavna. Zaradi neugodnih letalskih povezav sva morala najprej leteti uro na zahod, nazaj na Bali, nato pa dve uri točno v nasprotno smer na vzhod na Flores. Tako sva čisto po nepotrebnem izgubila en dan in šele proti večeru prispela v Ankermi.
Potapljaški center vodi indonezijsko-švicarski par. Njemu, Indonezijcu, je ime Kermi, zato sva sklepala, da »Ankermi« pomeni po naše »Pri Kermiju«. Ona je Claudia, Švicarka, ki je vsaj za glavo višja od svojega moža. In kaj je bilo z Ankermijem tako narobe, da ga ne priporočava drugim podvodnim fotografom? Pravzaprav nič konkretnega in nič hujšega, samo cel kup majhnih hib in pomanjkljivosti, kar je vse skupaj ustvarilo nekoliko slabši vtis.
Najin bungalov je bil zelo majhen in špartanski, brez ene same omare, tako da sta morala najina obleka in fotografska oprema ležati na tleh in na majhni mizici, po njej pa so ves čas padale majhne kroglice – iztrebki lesnih črvičkov iz tramov strehe. Kopalnica je bila brez strehe, stranišče brez izplakovanja (potrebno je bilo zlivati vodo iz soda), tuš je bil samo mrzel in komaj da je tekla voda, voda iz umivalnika je bila speljana na tla … Tudi mila ni bilo, na recepciji pa so rekli, da ga tudi oni nimajo, lahko pa se sprehodiva do vasi in si ga kupiva … V ceni je bil vštet tudi zajtrk, ki pa je bil dimenzioniran bolj za indonezijske želodce kot za evropske. Indonezijci so namreč precej majhni in drobni ljudje, zato ne potrebujejo prav veliko hrane. Z Ireno sva sicer navajena marsičesa in sva dala skozi že veliko poceni hotelov po svetu, vendar je bil tole kar manjši šok po odhodu z luksuzne barke Ambai, kjer so naju stregli »od spredaj in zadaj«, vrhunske hrane pa je bilo na pretek. …

Več si lahko preberete v jubilejni, 200. št. revije Val navtika.