Fiera di Genova 2011
51. repriza občutno manjša, toda polna zanimivih novosti
»Ma scifo,« je rekel taksist, ko sva ga s kolegom vprašala, kako gre letos posel in kakšen je sejem. Potožil nama je, da je letos 300 razstavljavcev manj kot lani, čeprav uradne številke pravijo, da jih je bilo 1.400, letos pa 1.300, od tega 450 v vodi in več kot 450 novosti.
Glede podatka o novostih sem sicer malce skeptičen, a ne glede na to lahko zapišem, da smo videli precej zanimivih novosti na vseh področjih. Med jadrnicami sem naštel 26 novosti, med motornimi plovili pa skupaj vsega 55 novosti in 12 novosti med napihljivimi čolni.
Poleg tega so se letos potrudili tudi pri obsejemskih prireditvah, saj je bil ves teden v znamenju raznih strokovnih srečanj in drugih, zabavnejših dogodkov, tako na sejmišču samem kot tudi v muzejih in drugje po mestnem jedru.
Letos ni bilo občutka kaosa, kakršnega smo vajeni pred vhodom na sejmišče, pa tudi na sejmišču samem je precej razstavnih prostorov, na katerih se je v preteklosti trlo ljudi, letos bolj ali manj samevalo. Pri tem mislim predvsem tri angleške znamke, Princess, Fairline in Sunseeker, medtem ko je bil pomol ob največjih in najrazkošnejših jahtah tudi letos nabito poln obiskovalcev.
Na splošno bi lahko rekli, da je bil letošnji sejem v Genovi dejanski odraz padca prometa v navtični industriji, vendar tisti igralci, ki so se prebili do te točke, še kako »migajo« in pripravljajo nove modele za prihodnjo sezono, tako da bomo v uredništvu tudi za izbor za Plovilo leta imeli med čim izbirati.
Vedno več, večje in bolj razkošno ni nujno dobro. Meni osebno je bil letošnji sejem v Genovi najbolj všeč, odkar ga obiskujem. Na ogled je bilo manj (v primerjavi z našimi sejmi še vedno ogromno), a to zanimivo, predvsem pa mi je všeč, da so nekateri razstavljavci malce pomolili glavo iznad oblakov in stopili na malce bolj realna tla. Poslovni modeli, ki so veljali vsa ta leta, zdaj ne delujejo več tako, kot so včasih, kupci precej bolj izobraženi kupujejo plovila, predvsem zaradi dostopnosti informacij in velikega števila mnenj, zato je zdaj veliko težje prodati barko in računati na to, da jo bo kupec čez leto ali dve zamenjal in kupil meter daljšo. Vedno bolj jih tudi zanima, kaj se bo dogajalo potem, ko bo nakup zaključen – kakšen poprodajni servis bodo imeli, tega pa na ustrezni ravni, vsaj na našem področju, nudi zelo malo prodajalcev. Skratka, tudi prodaje plovil se bo treba lotiti na drugačen način in tisti, ki bo prvi našel zanesljiv način, ki deluje v takšni, spremenjeni družbi, bo zagotovo zmagal.
Popularizacija navtike v časih, ko je bil denar poceni in ko ga je bilo na pretek, res ni bilo preveč težko delo, zdaj pa bo treba tudi v tej, izjemno konservativni panogi, ki se na vse kriplje otepa sprememb, nekaj spremeniti.
Obiskovalci so bili morda res prikrajšani za kakšen kilometer sprehajalnih poti, a so za 15 €, kolikor je stala vstopnica, vseeno videli, v kakšnem stanju je trenutno svetovna navtična industrija, naleteli pa so tudi na nekoliko prijaznejši odnos s strani razstavljavcev, mi, novinarji, pa prav tako.
