Erazem B. Pintar – Ubogi Josip

Erazem B. Pintar – Ubogi Josip

Val 227

Ubogi Hrvat Josip si je iz čiste ljubezni do smučanja zaželel apartmaja v gorskem svetu Evropske unije. Natančneje: v Kranjski Gori. Po kar nekaj uvodnih birokratskih in jezikovnih težavah, ker v njem pač noben Gorenjec ni sposoben videti državljana EU, temveč le purgerskega čefurja, si je apartma tudi kupil. A takrat se je njegovo maltretiranje šele začelo. Tu ne govorim o drobnih šikaniranjih na občini, v trgovinah, barih in restavracijah, na to se človek, ki čas preživlja zunaj svoje domovine, pač navadi. Govora je o lokalnih in državnih zakonskih predpisih.

Prva leta je moral pred vsakim obiskom apartmaja na občini v Kranjski Gori predložiti natančen seznam prijateljev, ki ga bodo tam obiskali. Z imeni, priimki, naslovi in številkami osebnih dokumentov. Ne le to. Josip je smel v svoj apartma, na leto, povabiti le omejeno število prijateljev. Ker ni bil prav velik, je po tem, ko je na letni seznam dovoljenih gostov dodal ženo, taščo in oba otroka, ugotovil, da ga v njegovem novem podalpskem gnezdecu letno lahko obišče le še pet prijateljev. Enkrat je na večerjo v apartma povabil še Tomislava, kolega še iz bivše JNA, ki ga je popoldne slučajno srečal na ulici. Ni hudič, da mu je ravno tisti večer na vrata potrkal slabovoljen gorenjski inšpektor, ki je očitno diplomiral tudi iz lokalnega patriotizma, in mu spesnil kazen v višini starejšega Golga! Ob odhodu mu je zabičal, da v primeru, če kazen ne bo poravnana v osmih dneh, lahko pričakuje, da mu bo občina apartma zaplombirala in ga uporabila kot varščino v sodnih postopkih, ki bodo sledili.

Nov šok je sledil pri nakupu smučarskih kart. Medtem ko so Slovenci po smešno nizkih cenah kupovali dnevne, tedenske in celo letne smučarske karte, je bil kot Hrvat primoran kupovati stare karte na pike, pri čemer je, preračunano, za en spust plačal desetkrat toliko kot Slovenci. To, da je enako veljalo tudi za Nemce, Avstrijce in Italijane, je bila prekleto slaba tolažba.

Malo sonca je posijalo leto pozneje, ko je EU prisilila Slovenijo v vsaj del nekih skupnih pravil in odpravila sezname obiskovalcev. Vendar ne za dolgo. Pojavili so se občinski veljaki in mu razložili, da bo v prihodnosti lahko prihranil precej davkov, če na vhod apartmaja izobesi slovensko zastavo. Slovenske zastave so pač naš nacionalni interes in temu bo sledila tudi davčna politika, so mu razložili. Josipu se je vse skupaj zdelo smešno, hkrati pa ni želel podleči nacionalističnim ekonomskim pritiskom. Konec koncev je verjel v neko združeno Evropo. Zase in za svoje otroke. Tako je bil pri določenih stvareh primoran plačati štirikrat večji DDV, vendar, smučanje je bilo eden njegovih redkih hobijev, zato si ga ni želel umazati s podlimi igricami zaplankanih slovenčkov.

Ni bilo dovolj. Slovenci so izračunali, da je proračun najenostavneje napolniti z visokim dvigom turističnih taks za tujce. A ker bi to utegnilo škodovati turizmu nasploh, so takse dvignili le za tuje lastnike počitniških stanovanj. Devetkrat! Ti imajo itak neomejene dohodke, sicer bi prišli v hotel, mar ne?

Zgodba je seveda na pol izmišljena, saj se Josipom v Kranjski Gori ne dogaja nič od napisanega. Na pol pa zato, ker se vse to in še mnogo več slabega dogaja Janezom, ki so si, iz čiste ljubezni do morja, omislili družinsko jadrnico v eni od hrvaških marin. S prispodobami se pozabavajte sami.