Erazem B. Pintar – Pomorski ambasadorji
Če miselno posecirate prijatelje podjetnike, boste ugotovili, da se večina podjetniških poti razvije iz hobijev. In prav je tako. Te zgodbe so načeloma veliko lepše, pristnejše in dolgoročnejše, kot pa primeri, kjer se podjetništvo rodi iz naključne ali celo koruptivne priložnosti in čiste preračunljivosti.
Tako imajo ljudje, ki so že kot mulci doma na dvorišču razstavljali APN štirke dandanes avtomehanične delavnice, tisti, ki so svoje peskovnike spreminjali v gradove, gradbena podjetja, okrogli rdečeličneži, ki so ves čas pomagali mamam v kuhinji in zraven seveda jedli, svoje pekarne ter tisti, ki smo sestavljali vse mogoče stvari iz elektronike, svoja IT podjetja. Veliko podjetniških poti se rodi tudi v poznejših obdobjih, ko že odrasli ljudje znotraj svojih hobijev dobijo podjetniško idejo in hobi nadgradijo s poslom. Sam sem te stvari doživljal na vsaj nekaj področjih. Eden od teh je, na primer, tenis, ki predstavlja široko paleto dobrih pa tudi vse slabe strani metamorfoze hobija v posel. Dobrih mi najbrž ni treba posebej poudarjati, od tega, da študentje in študentke tenisači lahko dobro zaslužijo s poučevanjem in teniškimi šolami, do tega, da opremo načeloma prodajajo res strokovnjaki, torej tenisači, da se lahko Slovenija pohvali z velikim številom lepo urejenih teniških igrišč in hal, da se, kljub naši majhnosti, tukaj odvijajo tudi pomembni turnirji in še in še. Vse to je znoj teniških zanesenjakov, ki so svojo ljubezen do tenisa nadgradili s poslovno žilico in večnim, neusahljivim entuziazmom.
Če ne bi dobre stvari hudo privlačile tudi slabe, bi bil pa vse skupaj en dolgčas, mar ne? Tako tudi v omenjenih konceptih naletimo na nekaj manj bleščečih stranskih učinkov, kot je na primer ta, da tenis dandanes uči že vsak, ki ima pet minut časa. Če gre za učenje rahlo postaranih dam, ki bi rade izgubile kak kilogram in bile v družbi mladeničev v belem, se škoda ne dela, če pa gre za nestrokovno učenje otrok, pa je ta škoda ogromna. Še ob kakšno stvar bi se obregnil, a pustimo zdaj tenis.
Navtika je namreč tudi tipično področje, kjer hobi velikokrat prerašča v posel. V navtiki se to dogaja celo bolj pogosto kot drugje. Prvič zato, ker v navtiko že inicialno vstopajo predvsem podjetni ljudje, plovila pač stanejo, in drugič, ker navtika ponuja izjemno širok nabor produktov in storitev ter posledično neskončno poslovnih priložnosti. Tako skoraj ne poznam navtičnega prijatelja, ki ne bi na področju navtike še malo »biznisiral«. Se vsaj ve, pri komu bomo naročili olje, pri komu filtre, pri komu nove tende in kdo tapecira. Tudi sam topogledno nisem izjema. Ob prodaji nekaterih malenkosti sem se po načelu, da le kreativnost dolgoročno osrečuje, osredotočil na lastne navtične izume. Ni lepšega občutka, kot so mednarodna naročila nečesa, kar je plod lastne ideje in znanja. Ljudje, ki svoje dobičke kujejo na borzah, proizvajajo pa nič, tega ne bodo nikoli vedeli …
Ko se boste tako letos sprehajali med razstavnimi prostori Internautice, imejte v mislih, da večinoma ne gre le za prodajalce. Gre za sanjače, garače, vizionarje, izumitelje in entuziaste, ki iz svoje ljubezni do plovil in morja poskušajo narediti še posel. Gre za prave mednarodne ambasadorje Slovenije kot pomorske države!
