Erazem B. Pintar – Pay day
Prihajajo dnevi, ki za veliko večino navtikov predstavljajo neke vrste plačilni dan. Čas je za glavni dopust v letu. Ko se s kolesom zapeljemo v mesto še po zadnje stvari, na primer po sadje in pa v lekarno, skozi mravljišče turistov vseh barv, narodnosti, starosti in oblik, smo kot lastnik čolna najsrečnejši človek na planetu. Vemo namreč, da nas naslednjih nekaj tednov čakajo nedotaknjena narava, zbujanje z mularijo v samotnih smaragdnih zalivih, posedanje z izbrano princeso ob prekrasnih sončnih zahodih in še tisoč stvari vmes.
Kar naenkrat ves trud, ki smo ga vložili v vzdrževanje in obnavljanje barke, ves denar, ki smo ga potrošili za servise, marine, slovenske zavarovalniške in hrvaške turistične parazite, ves čas, ki smo ga porabili za urejanje tega in onega, dobijo svoj smisel in svoje zadoščenje. Kot rečeno, prišel je plačilni dan.
Mi se že desetletje na glavni dopust odpravimo v sredini julija. Obstaja teorija zarote, ki govori o tem, da si je sodniški lobi za sodne počitnice zorganiziral najbolj stabilno vreme v letu. Sam bi sicer verjel, da so si jih le izbrali na najboljši termin, pa saj je vseeno. Glede na to, da od marca do oktobra veliko plujem tudi med vikendi, lahko potrdim, da je temu res tako. Prve dni julija se vreme še malo kisa, v drugi polovici avgusta že vsi vpijejo: kako se je poletje končalo kar čez noč?
Drugi razlog za ta termin je ta, da postanem slabe volje vsakič, ko ugotovim, da ljudje svoje dopuste jemljejo čisto preveč zares in da v tem obdobju nikogar ne dobim niti na mail, kaj šele telefon. Razumem in podpiram to, da se v času dopusta ne sprehajaš naokrog s telefonom v roki, ampak to, da zjutraj in zvečer preveriš maile in sporočila, se mi zdi pa nekaj normalnega. “Veš, šele po desetih dneh dopusta sem se uspel odklopiti …” ali “Prvi teden dopusta sem prav iskala sama sebe, šele drug teden sem se malo spočila …”. Raznorazni self-made psihologi so človeškim ovcam zares uspeli prodati vsako neumnost. Saj nismo šivalne mašine iz leta 1806, ki so znale opravljati eno in samo eno funkcijo. Vsaki, še tako bukovi možgani so že v osnovi večopravilni, prehajanja iz stadija v stadij pa enostavna in hipna. OK, ne bom sodil po sebi, zadnjič sem na neki plaži res opazil žensko, ki je zabadala nož v razcefranega plišastega medvedka. Mogoče sicer dela na liniji za zakol piščancev pa se še išče oziroma se še ni uspela odklopiti … da znoriš.
Tretji razlog tiči v tem, da so v tem času, predvsem zaradi čarterjev in italijanske ferragosta, najbližji zalivi precej polni, mi pa imamo radi res mir. Zato med dopustom radi plujemo nekoliko zahodneje, za kar je smiselno imeti kakšen dan več.
Kakorkoli, mi smo izpluli. Trenutno smo na prvi lokaciji in to je zaliv Meli na Cresu. Imamo polne rezervoarje goriva in vode, zasedenih vseh 48 odprtin v vinoteki, polne hladilnike ledu ter veliko zelenjave in kruha. Včeraj sem na vzhodnem rtu Milne poskrbel še za manjkajoče, za 5 kg rib. Leta gor ali dol, snajper je snajper.
Moja draga, ki je bolj “pamtilo”, je za letos pripravila dva seznama: enega tistih, ki jim bojda lahko pošiljam prave GPS koordinate, in drugega tistih, ki naj jim pošiljam napačne. Saj veste, ženske pač. No, če ste na seznamu za prave koordinate, se bržkone kaj vidimo. Pa mirno morje!
