Erazem B. Pintar – Grem dol!
Ne bom pozabil dneva izpred nekaj let, ko sem enkrat v začetku marca dopoldne še smučal na Starem vrhu, popoldan pa že v vodi čakal brancine na južnem rtu Juraja. Ja, imeti svoje malo športno letalo in malo vzletišče nedaleč od hiše je ultimativna svoboda. Kot bi gledal kak film iz Jamesa Bonda, pa kaj gledal, živel. Kosilo v Pragi, večerja v Budimpešti, iz smeri za Beograd si v zraku premisliš in pristaneš v Dubrovniku, ker te je vmes poklical kolega pilot. Nepozabno. No, sedaj sem na konceptu, ki bo večini bolj poznan: starejšega v šolo, malega v vrtec, skok v pisarno, par zunanjih sestankov, po starejšega za trening, po malega v vrtec in nazaj po prvega ob koncu treninga. Vsako življenjsko obdobje ima pač svoje lepote. Posebej, če jih znaš videti. In čutiti. Samo, da igra srce …
Hiperaktivci s kronično odvisnostjo od adrenalina smo kot življenje. Vedno najdemo pot. Pot edinega vedno preživelega precedensa, ki nam namiguje, da je res edina dopustna stalnica sprememba.
V svoji že skoraj dvajsetletni navtični poti sem imel barko samo dve zimi na suhem. Bila je neka ugodna varianta, pa sem poskusil. Počutil sem se obupno. Barka je pač nekaj, kar spada v vodo. Je mobilna hišica na vodi za družino, mobilni vodni bar za kolege, mobilni »kujavnik«, kadar imaš vseh poln kufer, mobilna pisarna, kamor se zatečeš, ko moraš za dan ali dva nekaj delati res v miru, in mobilni motel za … ok, tu neham, ker me radi cenzurirajo.
Ko sem danes vstal in sta mi v oči skočila modro nebo in prijazno zimsko sonce, je bil moj prvi refleks, da odpovem vse in odletim na čoln. Tudi ko so moji zlepljeni možgani sprocesirali tisto, čemur se reče »realno stanje« in mi prižgali rdeče ledice, pod katerimi je pisalo: nimaš letala, imaš štiri sestanke, v domači delavnici moraš narediti lesen model neke naprave, ki jo prodajamo Policiji pa rabijo usnjene toke, in danes ti pobiraš otroka iz vrtca oziroma šole ter kuhaš, se nisem takoj predal. Sem že kalkuliral, kako naj se izmuznem iz ponedeljkovega primeža, a sem kmalu obupal. Mogoče jutri. Kako prav imajo na Rock radiu, kjer se sprašujejo kako je mogoče, da je od ponedeljka do petka kar pet dni, od petka do ponedeljka pa le dva. Če bi to zapakirali v nagradno uganko, da je od A do B pet enot, od B do A pa samo dve in spraševali po tem kaj sta A in B, bi težko dobili pravi odgovor.
Kar je fascinantno, je to, da mi, tudi po skoraj dvajsetih letih navtike, srce še vedno zaigra, ko se odpravim na čoln. Zapopade me nek avanturistični nemir, komaj čakam, da zapeljem skozi vratarnico marine in začnem na čolnu prižigati stikala. Če mi ne uspe pobegniti v tem tednu, to zagotovo naredim v naslednjem.
»Se pravi, moraš celo zimo hoditi na čoln, ga vžigati, pregledovati, čistiti in polniti akumulatorje?« me sprašujejo kolegi. In to ne le tisti, katerih navtične izkušnje so omejene na dve križarjenji z mega ladjami ali v najboljšem primeru občasni čarter. To me sprašujejo celo nekateri lastniki plovil, ki žalostno samevajo v eni od suhih marin. Moram?! Pa ni ga večjega užitka, kot je za dan ali dva zapustiti ljubljansko meglo, čemerne ljudi in turobno okolje ter skočiti na morje. Na vikend na vodi. Ma nič, kaj pišem, še ta teden grem dol …
