Eno ped pedantnosti
Vsaka dejavnost, vsako področje ima specifično klientelo ljudi. Ljudi, ki v tem okolju najdejo samega sebe, ki smatrajo, da jim je določena dejavnost pisana na kožo, ki čutijo, da jih prav to neizmerno osrečuje. Specifičnost klientele je lahko zelo močna, strogo zaprta ali do nezavesti selektivna, lahko pa je le malce posebna, pa še za to nismo povsem prepričani, da ne gre le za občutek. Pri navtiki menim, da gre za neko povprečno specifičnost klientele. Obstajajo nekatere lastnosti, ki bi jih lahko označili kot skupni imenovalec navtikov, po drugi strani pa pogosto zajadramo v občutek, da je navtik danes že vsak, ki ima malo veselja in pet minut časa ter da en navtik ni podoben drugemu.
Če bi moral sam izpostaviti lastnost, ki je značilna za veliko večji delež navtikov, kot pa je delež njene prisotnosti med vsemi ljudmi nasploh, bi izbral pedantnost. Pedantnost v svet navtike vstopa skozi najmanj dvoje velikih vrat. Prva so dejstvo, da so pedantni ljudje statistično poslovno precej uspešnejši kot tisti, ki to niso. Nisem napisal srečnejši, saj uspešnost ne metamorfira direktno v srečo. To bi bilo preveč enostavno, pa tudi nepošteno. Svet je dovolj krivičen tudi brez tega, da srečo spetljaš z genetiko in pridnostjo, mar ne? Zato so bogovi srečo raje sparili s kreiranjem in tako omogočili tudi vsem sanjačem, filozofom, narazumljenim umetnikom ter malo zmedenim vizionarjem, da so srečni kot radio. Če le kreirajo. Kreirajo pa kot nori. Preprosto neverjetne so ideje, ki jih rodi neznanje in dobra domišljija, je zadnjič rekel Japec. Vzeto na znanje. Nisem napisal niti bogatejši. V posteljo, kjer naj bi se ljubila uspešnost in bogastvo, se vedno zrine še dedovanje. Kar nastane, pa ni nek veseli trojček, če me razumete. Zato ga je znana najstarejša in najuspešnejša mednarodna kriminalna združba že dva tisoč let nazaj črtala iz igre. Dedovanje namreč.
Druga vrata so dejstvo, da navtika ponuja še večji in lepši peskovnik za pedantnost in ves njen zarod kot na primer avtomobilizem ali katerikoli drugi šport. Mislil sem, da sem slišal že vse. Od tistih, ki se hvalijo s tem, da kuhinja in WC na barki, ki počasi postaja polnoletna, še nikoli nista bila uporabljena, in tistih, ki morajo, ob veliki barki, jutranji časopis brati na klopci na pomolu, da ne vzdigujejo prahu, do tega, da slan ne smeš skoraj niti iz vode. “Zakaj pa imaš vse števce že tako rumene, morali bi biti lepo beli?” me je zadnjič spraševal en navtični kolega, “mar jih nič ne pokrivaš, saj veš, kaj dela UV.” “Pokrijem jih v zalivih in ko grem domov, kaj hočeš, vseeno so v enajstih letih pač malo porumeneli,” sem odgovoril s tonom, ki je nakazoval na to, da se mi ne ljubi pogovarjati o barvi števcev. “Ja, ja seveda, med plovbo, tudi med plovbo jih moraš pokriti …” me je podučil gospod Psiho Pedantni. Kot veliko drugih lastnosti je tudi pedantnost nekaj, ker je v neki normalni meji povsem uporabno in simpatično, težava pa nastane, ko se le-ta prelevi v fašizem do sebe in drugih. Ti ljudje so sužnji samega sebe, navzven pa maltretirajo sebe in okolico. Poznajo pa lastnike vseh nekaj tisoč bark v marini. K njim gre namreč vsak le enkrat na barko.
