Enajst metrov svobode

 Nekega sončnega polinezijskega popoldneva sva se z Rickom vračala na jadrnico, ko sva na obrežju srečala prijeten danski par, Christiana in Claro. Sedela sta pod palmo in na Ipadu pregledovala elektronsko pošto. Odkrila sva, da s prijatelji jadrata na jadrnici Havana. Kot se to rado zgodi, smo se zapletli v pogovor. Minute so tekle in mi smo še kar »čvekali«. Z nekaterimi osebami se pač takoj ujameš … V uri dolgem klepetu je Christian nekajkrat omenil svoje »prejšnje potovanje«. Nazadnje sva popustila radovednosti in ga vprašala, o čem govori.

»Že enkrat sem plul okrog sveta.«

»Kaj res? Na kakšni jadrnici pa? In s kom?«

»Na svoji, S&S 35. Bil sem sam.«

Rick ga je takoj ustavil: »Pa menda nisi eden tistih norcev, ki objadrajo svet sami in brez postankov?«

Christian se je na široko nasmehnil in priznal: »Sem!«

V naslednjih srečanjih sem ga bolje spoznala in bilo mi je jasno, da ni eden izmed tistih, ki gredo na morje zaradi rekordov ali slave. Gnalo ga je nekaj drugega in želela sem izvedeti, kaj. Tako se je rodil ta intervju …

JT: In tako si se odločil, da greš jadrat okrog sveta sam, brez postankov in pomoči. Ali si bil prvi Danec, ki mu je to uspelo?Je to tvoj rekord?

CL: Ne. Sem drugi Danec in istočasno drugi Skandinavec. A to ni pomembno. Nisem prvi in niti zadnji, nisem najhitrejši in ne najmlajši. Enak podvig je do danes uspel približno 200 osebam. Edina stvar, ki me razlikuje od večine je ta, da nisem imel niti enega sponzorja. …

JT: Kaj si pričakoval, česa si se bal?

CL:Preden sem se odpravil na pot, sem prebral skoraj vse knjige jadralcev, ki so jadrali okrog sveta: Robina Knox-Johnsona, Moitessiera in ostalih. Vsi so pisali o ogromnih valovih in močnem vetru. Tega sem se najbolj bal. Mi verjameš, da sem bil razočaran, ker sem v prvih 50 dneh imel samo lepo vreme? …

JT:Ali si po vsaki nevihti čestital samemu sebi za dobro opravljeno delo? 

Nisem čestital sebi, pač pa jadrnici. Vedel sem, da je ona močnejši član ekipe. 12 let starejša je od mene in vseskozi se mi je zdelo, da ona skrbi zame, ne pa obratno. Ponosen sem bil nanjo bolj kot nase.

JT:Se ti je kdaj zdelo, da nisi več »pri čisti«?

CL: Večkrat. Imel sem odbojkarsko žogo, s katero sem se pogovarjal tako kot Tom Hanks v filmu Castaway. Najbolj zabavno je bilo, ko me je nekega dne val vrgel ob omaro. Ko sem slišal trk, sem nehote rekel: »Naprej!« Zdelo se je, kot bi po tihem pričakoval, da bo res kdo vstopil. Potem sem še ves dan trkal naokrog, kričal »naprej« in se režal svoji norosti. …

Več si lahko preberete v 198. št. revije Val navtika.