Dva Nemca in en Anglež

Zdi se, kot da je bilo v letih pred našim štetjem, a v resnici se je tole dogajalo pred 36 leti. Z mojo Teto, 7 metrov dolgim doma narejenim Jouberjem, in Matejo, sestrično moje sošolke, sva se v Malem Lošinju počutila kot doma. Na obalo si se lahko privezal na bok ali na krmo, nihče te ni preganjal in tudi plačati ni bilo treba nič – računali so samo Nemcem, pa še to ne vsem. Šjor, ki je pobiral priveznino, se je že zgodaj popoldne zibal od pijače. Do Jugoslovanov je bil vedno zelo prizanesljiv, do Nemcev pa selektivno – kdor mu je ponudil nemško pivo, je bil zastonj dobrodošel, ostali so morali plačati. Danes bi bil iz tega cel cirkus, takrat pa je bilo to normalno – celo v hotelih in restavracijah so imeli ene cene za domače turiste in druge, višje, za tujce. So pa zato tujci lažje in hitreje dobili prosto mizo – vsaka medalja ima dve plati! Minilo je šele dobro leto od Titove smrti in Jadran je bil naš vse do Bojane.

V Malem Lošinju se je bilo najbolje zasidrati čisto na dnu zaliva, direktno pred glavnim trgom. Dolga veriga in mogoče celo dve sidri, to je bil pravi pristop, še posebej, če je zvečer prišla nevihta in po njej severni veter, ki je zapihal dol po zalivu in naredil dobrega pol metra visoke valove…

Več si lahko preberete v 226. št. revije Val navtika