Dubaj

Pot na Sejšele me je vodila preko Dubaja. Ker se v tem koncu sveta še nisem potepal, sem se odločil, da postanek v Dubaju izkoristim na najboljši možni način. Na voljo sem imel samo dva dneva, zato sem že doma precej natančno pripravil program.

Vse se je začelo z nafto

Dubaj je eden izmed sedmih emiratov v Združenih arabskih emiratih. Poleg Dubaja je širši javnosti poznan še Abu Dabi, za drugih pet emiratov pa večina še nikoli verjetno niti slišala ni. In tudi v resnici so vsaj štirje izmed njih tudi precej manjši in manj vplivni. Politično središče je v Abu Dabiju, Sharza velja za kulturno metropolo, Dubaj pa v zadnjih letih vse bolj postaja turistična meka. Tudi sam sem si pred odhodom na pot priskrbel nekaj informacij na medmrežju in si tako ustvaril vsaj približno podobo. Večina ljudi je prepričana, da je vzrok za razcvet Dubaja v zadnjih desetletjih treba poiskati samo v črpanju nafte. Pa ni povsem tako. No, začelo se je res z naftnimi vrelci, ki so jih Angleži odkrili v šestdesetih letih. Takrat se je življenje v teh krajih začelo obračati na glavo. Pred tem je bilo to ozemlje dežela beduinov, ki so skromno živeli, preživljali pa so se večinoma s pašo, prebivalstvu ob obali pa je glavni vir prihodka predstavljal ribolov. Z odkritjem naftnih zalog pa se je marsikomu življenje drastično spremenilo. Beduini, ki so stoletja živeli v kamnitih puščavah, so začeli zapuščati svoje naselbine, ob obali pa se je začel bliskovit razvoj. Tako se je prebivalstvo v dobrih dveh desetletjih z dežele v veliki meri preselilo v mesta. Zato danes marsikatera vas povsem samuje. V najboljšem primeru je preurejena kar v muzej na prostem. Preproste kamnite stavbe z enim osrednjim prostorom in beduinske velike šotore so zamenjala luksuzna stanovanja z elektriko, tekočo vodo in klimatskimi napravami, kamele pa so zamenjala razkošna terenska vozila. Le kdo se ne bi uprl temu razkošju? Kaže pa se že trend nostalgije po prejšnjih časih. Kar nekaj nekoč zapuščenih stavb v kamnitih puščavah je danes preurejeno v razkošne vikende. Abu Dabi še danes razpolaga z zelo velikimi zalogami črnega zlata, medtem ko se v Dubaju te zaloge že precej krčijo. Z leti se je med obema emiratoma vnela prava bitka za prestiž in v Dubaju so spoznali, da bodo morali zaslužek na račun načrpanih sodčkov sčasoma nadomestiti z drugim virom prihodkov. Zato so se pred leti odločili za turizem, ki naj bi ga spodbudili z ugodnim nakupovanjem. Tako je Dubaj postal najpomembnejše trgovsko središče v tem delu sveta. Lahko bi ga poimenovali kar »arabski Singapur«. Vse to je omogočilo, da se je Dubaj začel enakovredno kosati z Abu Dabijem.