Dubaj – 1. del

Ljubezen na prvi pogled

Dubaj obiščem po naključju. Spremljam boljšo polovico na nekajdnevnem poslovnem potovanju, kar mi omogoči tudi letalska družba Emirates z ugodnim in enostavnim direktnim letom iz Zagreba.
»Glej, da ne stopiš sama iz hotela!« mi zabiča mama pred odhodom. Ena tistih (preveč) skrbnih mam je, ki si, ko gre za varnost njenega (četudi odraslega) otroka, v glavi naslika najrazličnejše strahove, kakopak tudi tiste, ki se sučejo po islamskem svetu. »Kje pa!« jo pomirim, za povrh pa natrosim še podatke o tem, da mesto Dubaj družno s svojo državo Združeni arabski emirati (ZAE) po statistikah velja za eno izmed področij z najmanjšo stopnjo kriminalitete in prometnih nesreč na svetu; nacionalni cilj pa se giba v smeri, da se do leta 2021 država povzpne v sam vrh te lestvice.
Sicer pa za čas, ko bo imel soprog poslovne obveznosti, kar naj bi predstavljalo večino časa, preživetega na tem delu Arabskega polotoka, načrtujem bralno relaksacijo v idili hotelske sobe. Ne zato, ker bi se bala sama pohajkovati po svetu, ki se razpreda vzhodno od Greenwicha, temveč zato, ker predpostavljam, da Dubaj ni mesto po mojem okusu. Da to ni kraj, ki bi lahko kakovostno zapolnil pet dni mojega prostega časa. Nima spektakularne pokrajine in nima dragocenih ostankov, ki bi jih človek klesal v svoje mojstrovine tekom počasnega toka zgodovine. Zavedam se, da je Dubaj puščava, ki se je s pomočjo bogatih naftnih zalog preoblikovala v oazo futurističnega razkošja v borih nekaj desetletjih. Moderna metropolitanska območja niso zame. »Dovolj bo že, če Dubaj le malce okusim,« si mislim pred odhodom, ko v kovček polagam obsežen roman.
Pa se zgodi ljubezen na prvi pogled. Taka, ki ti kot puščica prestreli srce takrat, ko to najmanj pričakuješ. In ki ti prikliče metuljčke v trebuh vsakič, ko se spomniš nanjo, ona pa je tam nekje daleč …

Več si lahko preberete v 226. št. revije Val navtika