Drsnik škote glavnega jadra

Lansko poletje sem nekaj prijetnih dni preživel z družino in prijatelji na otoku Silba. Zame je bilo to dopustovanje še toliko lepše, saj je eden od prijateljev s seboj pripeljal doma narejeno, dobrih šestih metrov dolgo jadrnico. Tako sem lahko jadral vsakokrat, ko se mi je zahotelo. Prevažal sem ljudi na plažo in z nje, prinašal sem jim hrano in pijačo in sploh vse, kar so potrebovali. Počasi sem z jadrnico dan za dnem raziskoval obalo otoka, od zaliva do zaliva. Mala jadrnica je bila hitra, lahka in zelo dobro opremljena. V zadnjem delu kokpita je premogla celo prečno tračnico, na kateri je bil nameščen mehanizem za pritegovanje škote glavnega jadra, kar na tako majhnih jadrnicah ni v navadi. In prav v namestitvi te tračnice je bila največja težava. Skoraj vsi, ki so na jadrnico vstopali ali izstopali, so se nenehno spotikali, padali in brcali ob to tračnico. Če je noga bosa, je to lahko zelo boleče, zato smo na jadrnici vedno primerno obuti, ne glede na vroče poletne temperature. Nenehno sem poslušal jadikovanje ob udarcih in kletvice. Le komu je padlo na pamet, da postavi ta neugledni kos aluminija prečno čez cel kokpit, ki preprečuje neovirano gibanje po njem. Lastnik je trdil, da je jadrnica narejena in opremljena po načrtu, torej je bila tudi tračnica na tem mestu predvidena.

Razmišljal sem, kaj naj storim in se odločil, da naslednje jutro sam zajadram na morje in sploh ugotovim, čemu ta drsnik škote glavnega jadra služi.

Rečeno, storjeno. Naslednjega dne sem zajadral proti vetru in opazoval glavno jadro. Točko vpetja škote imam nastavljeno na sredini jadrnice. Lahko bi rekli, da v tem primeru tračnica sploh ne bi bila potrebna. Vsekakor tračnica napenjanju škote ne služi, saj glavno jadro ustrezno napnemo s samo škoto. Opazil sem, da z različno napetostjo škote vplivam na obliko glavnega jadra. Če sem škoto pritegnil, se je zadnji del jadra skoraj popolnoma zravnal. Jadro se je »zaprlo« in jadrnica se je še bolj nagnila za nekaj stopinj v zavetrino. Če pa sem škoto počasi popuščal, se je začelo glavno jadro »odpirati«, predvsem v zgornjem delu, in zadnji del jadra je bil bolj lunaste oblike, obenem pa se je jadrnica nekoliko bolj zravnala, saj je izgubila pritisk, ki ga je imela prej, in se seveda začela ustavljati.

Ponovno sem nekoliko pritegnil škoto glavnega jadra in počakal, da me doseže naslednji sunek vetra. Ko je do tega prišlo in se je jadrnica začela ponovno nagibati, nisem popustil škote, pač pa sem točko vpetja po tračnici popustil v zavetrino za kakšnih deset centimetrov. Jadru s tem nisem spremenil oblike, jadrnica se je ponovno nekoliko zravnala in začela lepo pospeševati.