dr. Nataša Rogelja – Barka je bila njeni družini dom

dr. Nataša Rogelja – Barka je bila njeni družini dom

Val 233
AVTOR Karmen Stanovnik
FOTO Arhiv Nataša Rogelja

V Val navtiki že vrsto let spremljamo zgodbe, ki jih je tekom morskih odisejad morje vrglo na krov bark naših morskih popotnikov in so malodane prerasle v obsežne pustolovske romane. V začetnih številkah smo tako sledili brazdam, ki jih je po modri neskončnosti rezal volk samotar, neponovljiva legenda, Jure Šterk. V zadnjem času lahko berete o »Neptunovi nevesti« Jasni Tuta, pa o Sašu Kavsu, nedavno smo naredili intervju z Milanko Lange Lipovec – vse to so posamezniki, ki so, skupaj s partnerjem, morje izbrali za svoj dom. Nismo pa še pisali o družini, ki ima v svoji avtobiografiji zapisano, da je dvignila sidro iz navidezno varnega udobja ustaljenih poti in za več let zaorala v ledino modre prostranosti. Nataša Rogelja je postavila na preizkušnjo romantične podobe o morju, svobodi, pobegu in idiličnem življenju na jadrnici s tem, ko ji bivanje na barki skupaj z življenjskim sopotnikom in tremi otroki ni predstavljalo samo skopo odmerjenega dopusta, temveč je za sedem let postalo njihov način življenja. Priznava, da ni bilo vedno prijetno. »A tisto najboljše je, da dobiš svoj čas. In to je dobra kupčija,« sklene doktorica antropologije, kateri je ta čas naplavil tudi resna življenjska in znanstvena vprašanja. In mnoga so, ki še danes nimajo odgovora. 

Zakaj morje in barka, ne pa na primer cesta in avtodom, kar je pri nas običajna odločitev popotnikov z otroki?

 NR: Rekla bi, da sta ta dva načina potovanja precej podobna. Majhen prostor, postelja, ki se premika s popotnikom. Pa vendar, mi nismo nikoli razmišljali o avtodomu. Jadranje in morje nosita s seboj svojevrstno svobodo. Vsaj zame. Nisi ujetnik cest, bencina, začrtanih postajališč. Pravzaprav sva s partnerjem razmišljala o potovanju po morju že dosti pred otroci. In v tej želji ima verjetno vsak od naju neko svojo nit, svoje izkušnje, nekaj pa je tudi skupnih. V mojo osebno zgodbo je vpletenih več stvari. Spomini na morske počitnice, preživljanje dolgih poletij v dedkovi in babičini hiši ob morju in, zanimivo, tudi televizijske nadaljevanke, ki sem jih gledala. Še najbolj se mi je vtisnila v spomin dokumentarna oddaja na beograjski televiziji, ki je prikazovala pot neke družine, ki se je z jadrnico odpravila okoli sveta, vmes pa je napovedovalec bral izseke iz knjige Mali princ. To se mi je zdelo takrat imenitno in v načrtu imam, da izbrskam to oddajo! Seveda je ključen tudi moj partner, ljubiteljski jadralec, ki je prav tako zagledan v morje. On je bil pravzaprav tisti, ki mi je predstavil jadranje. Željo po potovanjih in zagledanost v morje sem imela sicer že sama v

žepu. Bi pa temu osebnemu momentu dodala še nekaj. Na popularne podobe morja pač nismo imuni. Romantiziranje morja je npr. v popularnem govoru povezano z odhodom, če pobrskamo po spletnih straneh, lahko pod geslom »Odjadraj« oziroma »Sail away« najdemo čudovite fotografije, zanimive namige ali pa vsaj reklame za turistične agencije.

 Kot pišete v svoji knjigi Trinajsti mesec, ki je sad vaše antropološke raziskave v času bivanja na morju, so razlogi in povodi, zaradi katerih se ljudje odločijo zamenjati življenje na kopnem za bivanje na morju, različni. Kaj je pripeljalo vašo družino do take odločitve?

NR: Nekaj vzrokov sem že naštela. Morje, želja po potovanju, ko pa so se nama z Boštjanom pridružili otroci, se je pojavila tudi želja po preživljanju časa z otroki. V običajnem življenju 21. stoletja je namreč družinski čas zelo okrnjen. Z otroki preživiš par ur dnevno po šoli, še takrat utrujen, potem so tu še vikendi, ki pa so tudi velikokrat posvečeni kakšni šolski nalogi, včasih vskoči vmes tudi služba. Skratka vzrokov je bilo veliko, povod pa je bil, bi rekla, predvsem en. Kljub temu, da sva z Boštjanom že dolgo sanjarila o potovanju, ki se je zazdelo tudi kot nekakšna rešitev iz tega začaranega kroga služb, šol in vrtcev, pa je oditi težko. Šele ko sem izgubila službo, smo odšli. To je bil naš povod, ki nas je porinil v potovanje. Podobno sem zaznala tudi pri drugih družinah in posadkah, ki smo jih srečevali. Navadno je potreben nek povod, da se ljudje odločijo za premik, o katerem sicer že dalj časa sanjarijo.

»Potovanje je izkušnja, ki se ne prične s premikanjem. Prične se z mislijo na odhod,« zapišete v svojem že omenjenem literarnem delu. Veliko misli se je verjetno pred izplutjem vrtelo okoli jadrnice, objekta, ki naj bi za sedem let postal vaše stalno prebivališče. Kakšno in kako opremljeno je bilo plovilo, s katerim ste odšli na pot?

NR: Odločili smo se za petintridesetčeveljski katamaran Edel. To je barka francoske produkcije. Gre za starejši model, ki je bil takrat edini na tržišču po dokaj dostopni ceni. Pozneje so pod blagovno znamko Edel začeli izdelovati dosti bolj luksuzne katamarane. Naš je še tisti bolj špartanske oblike, s tremi ločenimi kabinami. In ja, katamarani so več kot primerni za otroke, sva razmišljala. Hitri so, ne nagnejo se toliko kot jadrnice in na njih je več prostora. Opremljali smo ga sproti. Odšli smo z eno sončno celico, nazaj smo prišli z dvema ter z vgrajenim Webasto gretjem. Zime na Mediteranu znajo biti mrzle. Tudi generator smo si nabavili neko zimo. Majhen in glasen. Radarja si nikdar nismo privoščili. Pravzaprav sem med ljudmi, ki živijo na barkah, opažala trend, da so se počasi znebili vse nepotrebne tehnične opreme. Hladilniki znajo biti na primer križ, ker je potem vedno problem z elektriko. Če ga nimaš, je včasih lažje. In ljudje se nenavadno hitro prilagodimo vsemu.


Iz luke v Korčuli ste se odlepili v jesenskem večeru leta 2006, s tremi predšolskimi otroki. Se še spomnite, kakšni občutki so se prelivali v vas, ko ste zapuščali pristan?

NR: Ja, prečkanje morja, še tako majhnega, in odhod na odprto morje je vedno posebno doživetje. Še posebno ponoči. Bil je večer, ko smo tistega leta odrinili iz Korčule. Bolj kot občutkov odhoda se spominjam tiste konkretne noči. Pravzaprav se zelo dobro spomnim vsake nočne plovbe. Vedno se mi je zdelo, da noč na odprtem morju obrne pogled navznoter. Takole nekako zapišem v knjigi, res ne znam povedati bolje: »Objame in poenoti svet, spominja na zibelko, okrašeno z zlatimi zvezdicami, na objem maternice, ko je vse še mogoče, ko vse še pride in je svet onkraj zgolj verjetnost.« In ko še enkrat preberem tale izsek, se mi pravzaprav zdi, da je vsako potovanje, še tako kratko, časovno ali krajevno, neke vrste novo rojstvo. To je ta občutek…

Več si lahko preberete v št. 233 revije Val navtika