Dnevniški zapiski Jamesa Cooka 2. del

Cook je po kratkem obisku Tahitija spet odplul daleč na jug, proti Antarktiki, in ladja Resolution je 30. januarja 1774 dosegla položaj 710 10` južne zemljepisne širine, ali z drugimi besedami, prispela je do samega roba Antarktike. Na povratku proti severu je Cook natančno kartografiral otočje Marquesas, dal ime Novim Hebridom, odkril in imenoval Novo Kaledonijo, potem pa se vrnil v zaliv Kraljice Šarlote, da bi popravil ladjo. 11. novembra 1774 je dvignil sidro in odplul proti domu, kamor je prispel 29. julija 1775.

Cooka so zdaj obsuli s častmi. Postal je član Kraljeve družbe (Royal Society), dodelili so mu zlato zaslužno medaljo in ga povišali v kapitana. Sprejel ga je sam kralj, imenovali pa so ga tudi za četrtega kapitana v zavodu za onemogle pomorščake v Greenwichu. To je bila zelo praktična čast, kajti pomenila je solidno socialno varstvo za starost. Cook bi si zdaj lahko privoščil brezskrbno življenje, toda nemiren kot je bil, je rekel svojemu nekdanjemu gospodarju na posestvu v Whitbyju:

»Pred nekaj meseci mi je komaj zadostovala vsa južna polobla, zdaj pa naj mi bodo dovolj ti tesni zidovi greenwiške bolnice? To so preozke meje za tako prizadevnega duha kot je moj. Priznati sicer moram, da je to zavetje lepo in tudi dohodek ni od muh, toda le čas bo pokazal, ali se bom mogel navaditi udobja in se odpovedati aktivnemu delu.«

Ni se mogel odpovedati, saj so mu naročili, naj odide na novo plovbo proti Tahitiju in naprej k zahodni obali Severne Amerike, kjer naj poskuša ugotoviti, kako je tam s povezavo s Pacifikom. Vidimo torej, da stare sanje o severozahodnem prehodu niso izginile, ampak da so še krepko spodbujale odgovorne ljudi po štabih in uradih. Cooku ni bilo treba dvakrat reči, kam naj gre. Sam je že razmišljal o preteklih poskusih, da bi ljudje povezali dva oceana po severni poti. Spet je prevzel poveljstvo na Resolution, spremljala pa ga je Discovery.