Dnevnik z jadranja Raiatea-Tahaa-Bora Bora-Raiatea

Že pred davnimi leti, v mladosti, sem na slikah gledal tisti značilni ognjeniški vrh Bora Bore in neverjetne azurne barve morja v njegovi laguni. Jadrati nekoč tam okrog mi je skoraj postalo življenjski sen. Menda me je tako privlačilo, ker me poleg ljubezni do morja vodi velika navezanost na gore: tu pa imaš kar oboje skupaj! Potem pa so še pred nekaj leti to izvedli Andrej, Milena in prijatelji – in smo potem cedili sline ob krasnih fotografijah …

Lani pa: s kolegi gremo na kongres za hidravlične raziskave v Brisbanu v Avstraliji. Hi, si mislim: to pa je že blizu Bora Bore! Ampak za vraga: »Googlova Zemlja« mi pokaže, da je z vmesnim pristankom v Aucklandu razdalje za celih 3.600 Nm (okoli 6.600 km). Še bolj preklinjam, ko na internetu povratne karte Brisbane-Tahiti ne najdem za ceno izpod 3.000 €. Adijo, Bora Bora, sem samo ubog profesorček, pa še v penziji povrhu.

Ampak gospa Babi na Concordu mi po nekaj dneh sporoči, da lahko dobimo povratno karto za okoli 700 €! Brskam dalje po spletu: Sunsail na Raiatei oddaja najmanjše (beri: najcenejše) barke za okoli 2.000 € na teden.

Takoj pokličem kolega Matjaža, če bi šla z ženo zraven, saj gremo skupaj na kongres. Oglasi se mi njegova žena Ljuba. Ni bilo potrebnih 10 sekund, ko sem že imel odgovor: »Seveda, gremo«. No ja, možek sicer še ni vedel, da tudi gre, ampak – saj nima kaj ugovarjati!

Ljuba je takoj rekla: »Tahiti, Bora Bora? Najamemo jadrnico? Seveda, takšne prilike pa ne bomo imeli nikoli več. Če naju le vzameš s seboj, saj sploh nisva jadralca?« Nič zato, povedal sem ji, da se upam jadrati po Pacifiku tudi z dvema »brezveznikoma«, saj jadram že polnih 52 let …

Pa smo šli, takoj po kongresu.