Decembrska mečarica

December, dve leti nazaj, sredi Atlantika. Polna jadra nesejo našo jadrnico Rheo s šestimi vozli za toplim, pozno popoldanskim soncem proti Karibskemu morju. V penasti brazdi za krmo skozi valove na gladini poskakuje sistem dveh panul, namenjen največjim roparicam odprtega morja, mečaricam.
S polno genovo vztrajno jadramo ob prijetnih 27 vozlih vzhodnika, ko v zori, med zgodnjo jutranjo stražo istega dne, po palubi pobiram negibne leteče ribice. Te v temi ne vidijo in dobesedno priletijo na jadrnico, tudi v salon skozi okno – največjo, dobrih 20 cm dolgo mrtvo letečo ribico, uporabim kot vabo. Z ostrimi škarjami ji odščipnem obe prsni plavuti, s čimer preprečim vrtenje mrtve vabe okoli svoje osi, kar ne zgleda kot naravno gibanje ribe. Z ostrim nožem ji odprem trebušno votlino in jo izpraznim. Izberem 25 cm dolgo silikonsko vabo, rdeče- belo imitacijo lignja z velikim kovanim trnkom. Trnek imam z jeklenimi sponami pritrjen na dva milimetra debelo in štiri metre dolgo jekleno predvrvico. Ideja je mrtvo letečo ribico, pritrjeno na trnek, skriti v lovke silikonskega lignja – temu rečemo »combo lure«, skupna dolžina vabe pa znaša dobrih 30 cm. Vzamem trnek in ga skozi usta leteče ribe namestim v prazno trebušno votlino, nato pa jo z jadrarsko šivanko in z močnim dakronskim sukancem tesno zašijem od analne odprtine navzgor – tako iz ribe štrli ost trnka preko škrg vse do ust. Zelo pomembno je popolnoma zašiti njena usta, kjer izstopi jeklena predvrvica, sicer upor vode med večurnim panulanjem vabo lahko odpre, posledično pa riba razpade.
V uvodu omenjam sistem panul. Gre za sistem t. i. dražilcev« (ang. teaser). O dražilcih smo že pisali pri »offshore« panuli za tune, luce in palamide. …

Več si lahko preberete v 205. št. revije Val navtika.