Cres (1. del)

Cres (1. del)

Val 154

Otok za vse letne čase

AVTOR Uroš Gabrijelčič
FOTO Uroš Gabrijelčič

O Cresu, največjem jadranskem otoku, smo v Valu pisali že večkrat. Nazadnje pred nekaj leti, ko smo podrobnejše opisali najprimernejše navtične točke. Tokrat smo ga obiskali v drugi polovici oktobra, ko smo upravičeno pričakovali posezonsko umirjenost in spokojnost. In upali na še vedno lepo vreme in morda tudi osvežitev v morju. Seveda ga nismo obiskali zato, da bi se namakali v morju. Hoteli smo le osvežiti spomin na njegove najprivlačnejše turistične znamenitosti. Takole smo ga videli letos.

Jesenska burja

Sprva smo mislili, da na otok sploh ne pridemo, kajti kopno z otokom povezujeta dve trajektni liniji, na dan našega obiska pa je pihala zelo močna burja, ki bi utegnila plovbo preprečiti. No, čeprav za nekoliko zastareli trajekt burja ni bila premočna in v Brestovi pri Opatiji smo se samo po desetminutnem čakanju vkrcali nanj.

Za Brestovo smo se odločili zato, ker nam je bila ljubša pot preko Istre do Kvarnerja, nismo pa tudi vedeli, da so ceste na Krku po našem zadnjem obisku tega otoka močno izboljšali in da je zdaj povezava s Cresom ugodnejša.

Kakor koli, v hladnem, toda sončnem vremenu se je trajekt pol ure pozibaval preko ožine, ki loči kopno od otoka in nas varno dostavil v Porozine. Od tam do mesteca Cres, kjer smo predhodno rezervirali sobo v hotelu Kimen, je le 26 kilometrov nam dobro znane ozke, vijugave in nad prepadi speljane ceste, ki mestoma spominja na vzpon na Vršič ali na kakšne sorodne gore. Primerjava ni pretirana, čeprav je seveda rastlinje povsem drugačno, a pisec teh vrstic še dobro pomni sneg, ki je nekoč zapadel v teh krajih in obmorsko podobo spremenil v snežno puščavo z nekaj metrov visokimi zameti.

Ampak burja tokrat z ničimer podobnim ni ogrozila temperature pozne jeseni, kajti živo srebro se je povzpelo na 17 stopinj, v zavetnih predelih pa je sonce še vedno izkazovalo skoraj poletno moč.

Ko smo se povzpeli do skoraj najvišje točke na tem delu otoka, smo avto usmerili proti kraju Beli, ki je po navadi naša prva točka obiska. Ne brez razloga, kajti domačini v tem kraju so zelo aktivni in dobro skrbijo za to, da je njihov kraj privlačen in vreden obiska. Njihov ekocenter je zelo dejaven, zamisli jim ne manjka in tako so se spomnili, da bi bilo prav umetnost združiti z naravnimi privlačnostmi (umetnost in zgodovina v naravi) ter tako povečati zanimanje za njihov kraj.