Čomf, čomf, čomf …
Na barki smo bili trije – moja partnerka in jaz, zraven pa še fant, ki se je hotel naučiti plovbe, nama pa je prišel prav za pomoč. Da ne bo zamere, bodo tokrat imena drugačna – fantu bo ime Adam, dekletu Eva in meni – jaz bom ostal Andrej.
Pluli smo ob italijanski obali proti jugu, namenjeni v Tunizijo. Vzdušje ni bilo najboljše – Eva me je imela »poln kufer«. Ko smo se ustavili v Brindisiju, sva šla z Adamom kot običajno gledat barke po pristanišču, Eva pa je rekla, da gre kar domov – v Slovenijo! Spokala je potovalko in odšla. Vrnila se je šele pozno ponoči, po nekaj telefonskih sporočilih, mojih in Adamovih.
Naslednjega dne je bilo vse skupaj spet bolj ali manj v redu in odrinili smo naprej, proti peti italijanskega škornja, kraju Santa Maria di Leuca.
Bilo je vroče in Eva je že na poti spila nekaj piva, tako da je bila že pred Leuco precej razigrana … Z Adamom sva barko privezala na kamnit obalni pomol v velikem pristanišču, Eva pa je sedela v kokpitu in se pogovarjala z naslednjo steklenico…
Več si lahko preberete v 227 št. revije Val navtika
