Cipelj na trnek
Cipelj je tista riba, ki jih tekom poletja videvamo mirovati tik pod gladino, v vsaki marini, pristanišču ali mandraču vzdolž Jadranske obale. Sončijo se, da jim hrbti celo delno silijo nad gladino razgretega morja.
V Jadranu poznamo kar šest vrst cipljev: debelousti cipelj, zlati cipelj, dolgonosi cipelj, glavati cipelj, tenkoustni cipelj in sivi cipelj. Najpogostejši med njimi je zlati cipelj, če ne v morju, pa med ulovi rekreativnih ribičev. Za ciplja bi morda veljala še delitev na »divjega« in »pristaniškega«.
Kot omenjeno, jih v prvi vrsti najdemo prav v pristaniščih. Zakaj? Zato, ker imajo tam neizčrpen vir hrane. V prvi vrsti je hrana kar tisto, kar ljudje izlivamo iz »dišečih« kanalizacij obmorskih mest. Ciplji imajo izredno mehak in majhen gobec, zato iščejo »mehko« hrano, ki je v pristaniščih predvsem človeškega izvora, v naravi pa rastlinskega. Poleg tega jim hrano predstavljajo tudi drobni morski organizmi, črviči v blatnem dnu ali priobalnem peščenem in biotopu. Izlivi rek, z naplavinami, bogatimi z mikroorganizmi, so prav tako cipljev habitat. Cipljev mali gobec deluje kot »sesalec«, z njim preiskuje dno in srka vase hranljive snovi.
Tako lahko že pravilno sklepamo, da ga bomo lovili z zelo lahko in drobno opremo – s tankimi laksi, malimi trnki in občutljivimi palicami. Kljub svojemu požrešnemu značaju se navadno zelo previdno ogiblje okoli trnkov z vašo vabo. Cipelj je izrazito jatna riba, zato jih moramo vselej privabiti do mesta lova ob obali. Najhitreje to dosežete z razmočeno zmesjo kruha in kakšnih usmrajenih sardel. Zmes se v kepah meče na izbrano lovno mesto, da se topi skozi morje in z vonjem privablja ciplje. Ko je jata na mestu, jo morate z občasnim metanjem zmesi v morje obdržati v bližini in tja metati še trnek z vabo.
Vaba naj bo majhna in močnega vonja. Črevesje sardele, košček kruha ali kakšen črvič izpod priobalne skale in celo kostni črvi obetajo dober rezultat. Ko cipelj vsrka vabo, z zategom počakajte nekaj sekund, sicer jo preprosto izpljune. Ali ujetega ciplja pojesti ali ne, je odvisno predvsem od lokacije ulova – v pristaniščih vam to močno odsvetujem, čeprav jih prav tam navadno mrgoli. V divjini, v prostranih zalivih, proč od urbanih območij, pa je svež cipelj, sploh večjih dimenzij, lahko zelo pozitivno presenečenje na krožniku.
Kakor koli, v pristaniščih, če postane dolgčas, je prav zabavno ciplje loviti in jih spuščati nazaj v morje. Potrebujete le nekaj metrov tankega laksa 0,18 mm s predvrvico okoli 0,10 mm, mali trnek in nekaj lahkih uteži, da vabo vržete v jato, ki jo privabite v bližino. Na glavno vrvico lahko navežete tudi več trnkov in tako ulovite več rib hkrati. Povprečna velikost cipljev je okoli 25 cm, zrastejo pa tudi preko 80 cm in 6 kg teže.
Sam se cipljev vselej lotim le zaradi potrebe po vabi za večje roparice – živ cipelj na panoli lahko pomeni ulov večjega brancina, lice, zobatca, gofa itd. Uspešna vaba-cipelj je lahko tudi mrtev, tako na panoli, kot tudi za nočni ribolov na dnu, ko čakamo ugorja, mureno ali kirnjo. Kako je s tehniko lova omenjenih predatorjev, smo seveda že opisali v prejšnjih številkah revije.
Najuspešnejši lov cipljev pa je seveda z mrežami profesionalnih ribičev. Vsi poznamo vsakoletno zimsko »tradicionalno« borbo ribičev na obali, ko se začne gonja za tonami jat divjih cipljev.
