Cilj: Malta
3. del
Prejadrali smo že večji del poti, ostalo nam je samo še 88 navtičnih milj do našega cilja – Malte. Razdalja, ki ne bi smela delati večjih težav že uigrani ekipi. Pred izplutjem iz Izole se Sašo in Joso, ki sta tudi drugače jadralska kolega na regatah, nista poznala z Nikom in Zoranom, s katerima pa sem jaz že veliko jadral ob dalmatinski obali. Tako, da je bila posadka zelo raznolika tudi po letih, toda izredno homogena, prijateljska in zabavna. Pravi užitek je jadrati s takšnimi ljudmi, med katerimi sicer nihče ni bil začetnik, toda mlajša Sašo in Joso sta imela neprimerno več izkušenj že iz regat in sta odlična jadralca, toda nikoli ni prišlo do situacije, da bi se s tem postavljala pred drugimi. Niko in Zoran nimata tekmovalnih izkušenj, sta pa bila dovolj izkušena, da sta brez napak opravila vse, kar je bilo potrebno. Razdeljene obveznosti smo vsi opravljali z veliko zavzetostjo in veseljem, poleg tega pa so se pokazale še posebne sposobnosti posameznikov, ki so še kako dobrodošle na takšni dolgi poti. Občutek za humor, priprava zelo okusne zelenjavne mineštre, slastnega narezka s hladnim pivom in veliko dobrega, zdravega heca na jadrnici nikoli ni dovolj. Vesel sem bil dejstva, da smo veliko opravil naredili rutinsko in samoiniciativno, kar pa zmorejo le dobro uigrane in zainteresirane posadke.
Iz marine smo nameravali izpluti pred četrto zjutraj, pa smo malo potegnili s spanjem in se odvezali šele uro pozneje. Prvi del je bil neugoden, jadrali smo v veter, Lana je skakala z vala na val, toda z vsako prejadrano miljo je bilo boljše. Obalo smo končno pustili za seboj na zelo zanimivem skrajnem južnem rtu Sicilije. Preko Malteškega kanala smo jadrali brez posebnosti, razen ogromnih tovornih ladij, ki so plule iz smeri Sueza.
Še v zadnji svetlobi smo se privezali na krmo ob leseni turistični barkači, prav na sredini zelo prometne »rive« v zalivu Marsamxet, nasproti hotela Sliema. Za nami je bilo preplutih 812 milj v osmih dneh in šestih urah. Zaradi priveza nas ni nihče pregnal in naši štirje novi člani, ki so prileteli z letalom, so prišli pravi čas, da smo skupaj pospravili velik lonec enolončnice našega Sašota.
Zbudil nas je jutranji vrvež, ki ga nismo bili vajeni. Za Valletto je bila to običajna sreda. Dosedanji mornarji in nova posadka so se brez izjeme spremenili v turiste. Lano smo pustili privezano na »rivi« nekaj metrov stran od postajališča turističnega avtobusa, ki nas je odpeljal na ogled mesta in več kot polovice otoka. Vročina na strehi enonadstropnega avtobusa je bila komaj vzdržna, večina je poiskala senco v spodnjem delu, čeprav je bil od tam razgled slabši.
Mestu se vidi, da leži na izredni strateški točki in arhitektura izdaja, kako zelo so si ga želeli imeti v svoji posesti vsi večji zavojevalci. Navdušila so nas tudi mala ribiška mesteca na vzhodnem delu otoka s svojo barvitostjo in z afriškim pridihom.
Pozno popoldne smo na srečo dobili privez v marini takoj »za ovinkom«, nasproti vojaške pomorske baze. Popolnoma novih, skoraj razkošnih sanitarij se je razveselil predvsem ženski del posadke, pa tudi preostalih članov niso pustile ravnodušne. Na našo žalost so lastniku bližnjega lokala kmalu pošle vse zaloge hladnega piva, tako da smo na pomolu praznili še preostale rezerve iz našega hladilnika. Končali smo na jadrnici našega prijatelja Dragota, ki je prijadral za nami. Naredili smo si pravi »maltežanski žur«. Med hrano in pijačo so se mešale zgodbe, pomorske anekdote, smeh in šale. Okoli nas in v nas je bil tisti večer svet v malem. Žal se je del posadke poslavljal, Alex, Matjaž, Vid in Simona pa so se na pravi način privajali na »težko« življenje pomorskih potepuhov.
Ob desetih zjutraj še nekoliko »poležani« dotočimo vodo in nafto ob zanimivi ladji – črpalki in se vsi skupaj odpeljemo na izlet in kopanje na mali otoček Comino, ki leži med Malto in otokom Gozo, 22 milj zahodno od Vallette. Sidro vržemo v svetovno znanem zalivu Blue lagoon, v katerem so snemali že marsikateri film. Čudovit sproščujoč dan. Lenarjenje, čofotanje v toplem in čistem morju turkizno zelene barve, dišeča hrana iz ladijske kuhinje in predvsem odlična posadka. Kako nam je bilo takrat »hudo