Čarter 2010

Če lahko verjamemo statistikam zadnjih let, je najemanje plovil za preživljanje letnih počitnic čedalje bolj pogosta oblika dopustovanja tudi pri nas. Ne moremo sicer zapisati, da gre za množičen pojav, je pa odstotek tistih, ki si izberejo takšno možnost preživljanja prostega časa tolikšen, da so tudi v siceršnji turistični ponudbi statistično pomembni.

Čartiranje oziroma najemanje plovil je kot ena od vej turistične ponudbe razmeroma mlada dejavnost. Res je sicer, da so jahte za svoje potrebe najemali bogataši že pred sto leti in več, predvsem v pomorsko razvitih državah, kot je na primer Anglija. Toda to je bil privilegij bogatih, o čarterju kot dejavnosti pa ne bi mogli govoriti.

Najemanje bark je postalo pomembnejše šele ob koncu šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja (porast zanimanja je v tesni zvezi z razvojem navtike, s prehodom iz izdelave lesenih na plastična plovila, s serijsko izdelavo in s tem pocenitvijo plovil ipd.), nato pa je zanimanje za najem strmo raslo vse do danes, ko mu je deloma pristrigla peruti recesija.

Mogoče in smiselno je postalo oddajanje plovil šele tedaj, ko so plovila kot osnovno sredstvo postala dovolj poceni, da jih je bilo ekonomsko upravičeno kupovati, povedano drugače, da se je investicija lastniku povrnila v razumnem časovnem obdobju. Kako dolgo je to obdobje, je stvar okolja, kjer dejavnost poteka, za naše razmere pa je nekako veljalo, naj bi se vložek lastniku povrnil v petih letih. Ker se v tem prispevku ne mislimo ukvarjati s čarterjem kot poslovno investicijo, ampak si bomo oddajanje plovil ogledali s strani uporabnika, pustimo temo o čartiranju kot poslovni dejavnosti za drugi prispevek.

Za nas je pomembna ugotovitev, da je najemanje plovil privlačna oblika dopustovanja, ki si ga želi čedalje več naših sodržavljanov. Razlogov za priljubljenost je veliko, kateri pa so odločilni, da se za kaj takšnega odločimo, pa pri vsakomur malce drugačni. Poglejmo si nekaj razlogov.

Najpomembnejše je zagotovo dejstvo, da plovilo omogoča neposreden stik z morjem in da kot prevozno sredstvo omogoča mobilnost. To pomeni, da z njim lahko obiskujemo tudi kraje, ki z drugimi prevoznimi sredstvi niso dostopni.

Nadalje je pomembno, da si med plovbo v zelo neposrednem odnosu z naravo, da ti plovba omogoča pristnejše spoznavanje morja, pa tudi krajev, ki so sicer »odrezani« od sveta. Večina najemnikov plovil si želi odmaknjenosti od obljudenega sveta, v katerem sicer živi, prav tako pa tudi pristnega povezovanja z ljudmi, ki jih srečujejo na takšnih potepanjih.

Eden od argumentov za priljubljenost najemanja plovil govori v prid užitkom, ki jih daje plovba, še zlasti jadranje. Počitnice se posadki v tem smislu začnejo že takoj, ko ljudje odplujejo, saj je plovba del dopusta, del drugačnega, čeprav včasih napornega načina življenja. In čeprav morajo na barki sami skrbeti tudi za tisto, kar v hotelih zanje postorijo drugi in kar počnejo tudi sicer v življenju, so te vrste opravila na barki prijetnejša in manj obremenjujoča, včasih celo zabavna.

Res je sicer, da nekateri najemajo barke nekako tako, kot si omislijo hotel, zato si poleg barke omislijo še posadko, ki skrbi za plovbo in vso logistiko, ki jo zahteva življenje na barki. A teh je manj, prevladujejo med premožnejšimi, ki najemajo razkošne jahte, ki jih sami niti ne bi znali upravljati.

Med najemniki so tudi takšni, ki si želijo pristnega stika z morjem, ki ga prinaša plovba, a sami ne znajo upravljati s plovilom. Ti so prisiljeni najeti pomoč v obliki skiperja, mornarja ipd.

Dopustovanje na morju, zlasti na jadrnici, je lahko in dostikrat tudi je adrenalinsko, razburljivo, avanturistično in v takšnih primerih se posadka počuti tako, kot so se nekdaj mornarji, ki so pluli po neznanih morjih. V plovbi je nekaj prvinskega, nekaj, kar žene človeški duh v vedno nova raziskovanja in osvajanja. Res je sicer, da med počitnicami na barki ne boste odkrili nobene nove celine, še osamljen zaliv si boste v Jadranu težko priborili samo zase, in ko si ga boste, vas bo tam na plaži čakala odvržena plastenka Zale. A vedno je mogoče, da se vam na potepanju zgodi kaj neobičajnega, nenavadnega, nekaj, o čemer boste lahko pozneje pripovedovali prijateljem in znancem. Velikokrat za adrenalin poskrbi narava, tu in tam pa tudi sami, a tu rajši ne bi govorili o tistem adrenalinu, ki si ga zakuhamo sami zaradi svoje nerodnosti, nepazljivosti ali neznanja. Preživeti hudo nevihto na morju in ostati nepoškodovan je zagotovo dogodek, ki se ga boste spominjali!

Z eno besedo: dopustniško križarjenje po morju je zagotovo ena od nepozabnih oblik preživljanja prostega časa in vam lahko nudi celo več, kot ste pričakovali, če ste seveda prvič na takšni plovbi.

Obstajajo seveda tudi slabe strani najemanja, prva pa je zagotovo cena za takšno pustolovščino. Najem barke ni poceni, ne glede na to, da se je cena v zadnjih letih vseskozi nižala. Strošku za najem, ki ga bomo delili s številom udeležencev na barki, je namreč treba dodati še ceno za gorivo, priveze v marinah ali urejenih sidriščih in različne takse ter porabo goriva. Še največji strošek je cena za najem, saj bomo morali za 12-metrsko jadrnico v juliju ali avgustu za teden dni odšteti 2.500 €. Če bo na njej šest oseb, je to dobrih 400 € na osebo. To je seveda več, kot bi odšteli za hotel s polpenzionom. Kako strošek znižati?

Najprej je treba premisliti število oseb, ki jih bomo povabili s seboj. Če plujemo družinsko in šteje samo naša družina štiri osebe, bomo na 12-metrsko jadrnico lahko povabili še dva, morebiti tri ali celo štiri, če se bodo sprijaznili s spanjem v skupnem prostoru (salon). A vprašanje je, kdo so ti ljudje in kako se ujamemo z njimi med daljšim skupnim bivanjem na omejenem prostoru. Število oseb resda znižuje strošek »per capita«, a to ima tudi svojo slabo stran. Barka je razmeroma majhen življenjski prostor, ki ga ne gre prenapolniti, je pa res, da je sestava posadke na počitnicah stvar posameznikov in da se nekateri dobro počutijo tudi na utesnjenem prostoru, le da so v dobri in njim ljubi družbi.

Na znižanje najema zelo vplivajo tudi termini oddaje, saj sta najbolj »vroča« in tudi sicer vroča meseca julij in avgust dražja od preostalih. A kaj, ko si počitnic ne krojimo vedno sami, še zlasti, če imamo šoloobvezne otroke.

Čeprav bi človek pričakoval, da plovila najemajo takšni, ki barke poznajo, plovbo pa obvladajo do te mere, da niso nevarni sebi, posadki ali barki in seveda drugim na morju, temu ni vedno tako. Res je sicer, da se pričakuje, da imata vsaj eden ali dva od posadke ustrezne izpite za voditelja čolna (to je vozniško dovoljenje za plovbo po morju), vendar temu ni vedno tako. Tudi je res, da sama izkaznica ne pomeni, da oseba, ki jo poseduje, obvlada plovbo in predpise oziroma ve zadosti o vremenu na morju ipd. Njeno znanje je lahko zastarelo, praksa, če jo je sploh imel, zarjavela, in da bi bila mera polna, je celo edini, ki vsaj nekaj ve. Takšna plovba ne bo varna in je ne bi priporočili, a kaj, ko si tega nihče ne jemlje k srcu. Pa bi si moral, kajti tisto, kar naj bi bilo čudovito doživetje in podlaga spominom za vse čase, se lahko sprevrže v moro, nesrečo ali celo kaj hujšega. Zato je priporočilo, da si vzamete čas in obnovite svoje znanje pred odhodom na morje, na mestu in ga je treba vzeti resno. In naj se sliši še tako zategnjeno, tudi znanje o prvi pomoči bi kazalo osvežiti, pa čeprav smo večinoma vsi vozniki in naj bi nekaj o tem vedeli. Na morju so poškodbe lahko zelo hude, strokovna pomoč pa daleč.

Ker ne bi želeli, da bi naše pisanje, ki smo si ga zamisli kot povabilo, da se pridružite vsem, ki že vedo, kako lepo je pluti po morju, izzvenelo v mračnih tonih, vam za konec posredujemo nekaj vrstic kolega, ki si je lani prvič omislil počitnice na morju … Ni bil neizkušen, z bolj malo prakse v zadnjih letih, a preudaren in razsoden. Na Kvarnerju je s svojo posadko ponoči doživel hudo nevihto in preživel, kakor pričajo naslednje vrstice, ki jih je v dnevnik zapisal naslednji dan.

… Zdaj se je svetilnik Porer dokončno pogreznil v modro sivino mraka in nebo nad nami se je obarvalo jekleno modro. Vsa svetloba zdaj prihaja z zahoda, ki je temnordeče obarvan od zahajajočega sonca. Ni nam dano, da bi videli veliko rdečo kroglo pogrezati se v morje, kajti z zahodne strani se proti vzhodu že uro ali dve zgrinjajo oblaki, ki so bili sprva temno sivi, zdaj pa so ožarjeni od spodaj, da so se rdeče obarvali in je videti, kot bi se izza obzorja odprla vrata pekla. Slika je mogočna in vredna občudovanja, čeprav pomeni v jeziku meteorologov znak za nevarnost oziroma poslabšanje vremena. Kljub temu smo mirni, kajti na noč smo se dobro pripravili, predvsem pa poskrbeli za varnost tistih, ki bodo bedeli in pluli to noč, ki je pred nami. Oblekli smo se v nepremočljive obleke, razdelili rešilne jopiče, navezali vrv, ki seže od premca do krme, in preverili, kako bi v primeru potrebe osvobodili rešilni pas, pritrjen na krmni ograjici. V kokpitu smo na varnem hranili dva močna akumulatorja, nazadnje pa še enkrat preverili, kako je privezan pomožni čoln. Mornarski nož je v svoj žep spravil krmar, za primer, če bi morali na hitro kaj odvezati … Pripravili smo dovolj velike zaloge pijače, tudi tople pijače v termovko, in goro sendvičev.

Čeprav bi zdaj že bil čas za počitek druge straže, smo vsi vztrajali v kokpitu in molče opazovali slikarsko nadarjenost narave. In čeprav smo vedeli, da božanska podoba pomeni za nas objektivno nevarnost, smo to sprejeli kot del neizogibne usode, kjer se lepo meša z grdim, dobro z zlim; bili smo mirni, ker smo bili prepričani, da se lahko spoprimemo tudi s hudim, če je le dovolj srčnosti in volje za to. In oboje smo v noči, ki se je komaj začela, zelo potrebovali …