Cabo San Lucas

Februarsko jutro je bilo toplo in prijetno. V marini so se gnetle večinoma ameriške jahte in svetloba, odbita od bele plastike, je neprijetno bodla v oči. Na vsakem koraku, na čolnih in predvsem na motornih pokrovih, so počivali veliki pelikani in se lenobno nastavljali soncu. Kot da bi vedeli, da so v teh krajih zaščiteni, so se temu primerno obnašali in se niso pustili motiti od sprehajalcev. V marini je bila čedalje večja gneča, ki so jo sestavljali skoraj izključno domačini in ameriški turisti. Oboje je bilo zelo lahko prepoznati in ločiti med seboj. Domačini so bili nižje rasti in nekoliko temnejše polti, skoraj praviloma tudi temnolasi. Kaj so imeli skupnega ameriški turisti, bi težko rekel. Pravzaprav so si bili precej različni med seboj, a kljub temu sem takoj uganil, da gre za Američane in ne denimo za Evropejce.

Z Urško sva se s težavo prebijala skozi gnečo in mimo nadležnih domačinov, ki so nama na vsak način skušali kaj prodati. Nekateri so bili že tako nasilni, da naju je vse skupaj spominjalo kar na egipčanski bazar. Prodajali so vse, od spominkov, cenenih ur in nakita, pa vse do velikih lesenih kipcev morskih prebivalcev, ki bi jih človek morda celo kupil, če ne bi bilo vmes še problemov z letalskimi prevozi in pretežko prtljago. Najbolj so se nama smilili veliki zeleni legvani, ki so morali nositi sombrere (velike mehiške slamnate klobuke), njihovi lastniki pa so jih vsiljivo ponujali turistom, da bi se fotografirali z njimi.

Najin cilj je bil potapljaški center Deep Blue, ki ga vodi Oscar Hernandez z ženo Sachiko, Japonko po rodu. Center se je nahajal v pritličnih prostorih velikega hotela. Že po internetu (kjer sem ga tudi našel) sem nama rezerviral nekaj potopov, kajti najin čas v Cabu je bil zelo omejen – na komaj en dan in pol. Potapljaški center je bil precej majhen, z omejenimi zmogljivostmi, a izkazalo se je, da sva bila z Urško edina gosta tisto jutro. Hitro smo sestavili opremo in se oblekli v potapljaške obleke, opremo pa smo naložili kar na samokolnico, ki nam jo je Oscarjev pomočnik odpeljal v marino. Spet sva se morala prebijati skozi horde vsiljivih pouličnih prodajalcev in kot da ne bi znali šteti do pet, so nama ponujali vso mogočo nepotrebno kramo, čeprav je bilo očitno, da oblečena v potapljaške obleke ne moreva imeti denarnic pri sebi.

Oscarjev potapljaški čoln je bil dobro »markiran« s pelikanovimi iztrebki in z Urško sva morala paziti, kam sva odložila opremo. A to je očitno v Cabu nekaj vsakdanjega in nihče od domačinov se ni pretirano vznemirjal zaradi tega. Kmalu smo zapustili marino in vozili smo se ob zelo slikoviti obali, kjer so se izmenjevale majhne peščene plažice in navpične stene, polne zanimivih kamnitih skulptur. Peljali smo se mimo visokega in ozkega, kot stolp v Pisi nagnjenega kamnitega stebra, imenovanega Neptunov prst. Naš cilj pa je bil Land`s End, skrajni rt velikega polotoka Baja California (izgovori: Baha Kalifornija), kjer se, kot radi poetično rečejo domačini, stikata Kortezovo morje in Pacifik.

Rt Land`s End je nekakšen skalnat stožec, ločen od preostale skalnate verige z veliko peščeno plažo, ki povezuje obe morji. Na drugi strani stožca pa je skalnati obok, ki je za Cabo San Lucas tako značilen, kot kapniški steber iz Postojnske jame za Postojno. Vidimo ga lahko prav na vsaki razglednici, na naslovnicah knjig o Cabu in “umetniških” slikah, ki jih prodajajo poulični prodajalci. Slednji, na slikah namreč, je še dodatno okrašen z romantičnim sončnim zahodom, ki pa ga v praksi, zaradi specifične lege oboka, nikoli ne moremo videti tako.