Brusnik – Jabuka

Brusnik – Jabuka

Val 137

Otočka za navtične avanturiste

AVTOR Vojko Mitrovič
FOTO Vojko Mitrovič

Brusnik in Jabuka sta neobljudena otoka, na katerih ni arheoloških najdb, niti zanimivih opuščenih zgradb. Ni pomolov, niti vasic, pa tudi kakšne konobe ne. Ni varnih zalivov, ne lepih plaž, pa tudi vsaj majčkeno borove sence ni mogoče najti. Kaj le je potemtakem na teh dveh otočkih takšnega, da marsikaterega navtika vleče tja?

Brusnik in Jabuka sta edina izmed tisočerih hrvaških otokov, ki sta v celoti ognjeniškega izvora. Ob njiju sta delno ognjeniškega izvora le še Palagruža in Komiški zaliv na Visu. Kaj imata ta dva nenavadna otočka skupnega in v čem sta si različna?

Oba sta zunaj običajnih navtičnih poti, sicer pa nenaseljena in v morski divjini le vetrovom in valovom prepuščena otoka. Imata podobno favno in floro, ki pa se od drugih tisočerih otokov zanimivo razlikuje.

Za izhodišče sva si s soprogo izbrala Komižo, si nato ogledala najprej Brusnik, prespala v divjem zalivu ob Svetcu, ki ga nekateri imenujejo tudi Sveti Andrija, nato pa naslednji dan, še v temi, odjadrala do Jabuke, zagrizla vanjo in se nato v trdi temi vrnila v Komižo.

Na svojih morskih popotovanjih po Jadranu in tudi drugje si po navadi za svoj cilj najraje izberem naseljene otoke. Tam, kjer so ljudje, so po navadi tudi prijazne vasice, ob njih pa lepa ali vsaj zanimiva narava. Domačini mi znajo pripovedovati nenavadne zgodbe, kakšno zanimivo legendo in marsikatero modrost. V veselje mi je z njimi okušati njihove starinske in zdrave jedi, ki jih nato poplaknemo še z decilitrom rujnega. Domov se po navadi vrnem poln lepih spominov.

Kljub temu, da na teh dveh otočkih ni ljudi in vsega dobrega z njimi, sta se mi mistična Jabuka in slikovit Brusnik globoko vtisnila v spomin. Zagotovo ju bom še obiskal. A glej ga zlomka, še vedno ne vem, kaj me pravzaprav vleče tja. Je to neokrnjena, surova in divja narava? Je to s kančkom negotovosti začinjena plovba po odprtem morju? So to skrivnostne vile iz Velebita, ki po bojda počivajo tamkaj?

Morebiti pa magnetne silnice, ki delujejo ob teh dveh otokih, ne privlačijo samo železa, temveč tudi ljudi.