Branko Brčin

Njegov seznam dosežkov na mednarodnih regatah na večjih jadrnicah je res zavidljiv. Profesionalno jadra kot taktik, krmar, in trimer glavnega jadra. Svoje izkušnje deli ob pripravi in nastavitvah jadrnice, izbiri jader in optimizacije jadranja na tekmovanjih. Na regatah velja za trdega in nepopustljivega nasprotnika. Dosežki v jadranju izgledajo kakor brez konca: državni prvak, svetovna prvenstva, match race, sredozemska prvenstva in druge regate, spisek je tako zajeten, da bi mu lahko pripisali vzdevek »univerzalen jadralec«.

Za začetek komentiraj Barkovljanko 2010, mislim predvsem na dvoboj med Maxi Jeno in Esimit Europa 2 (EE2). Bil si član posadke Maxi Jena, lanskoletne zmagovalke Barkovljanke. Branili ste naslov, ste sploh imeli kakšne možnosti za zmago?

Kaj veliko o dvoboju ni povedati, saj se je EE2 na štartu preprosto odpeljal. V teoriji bi lahko zmagali v lahkem vetru ali v primeru, če bi na EE2 nastala tehnična okvara. Namreč na več kot tridesetmetrski jadrnici poganja vitla hidravlika in je potrebna le zanemarljiva človeška sila za trimanje in dvigovanje jader. Torej glavna razlika se nanaša na pogon jader. Na Maxi Jeni opravlja to delo človek, pogon je ročni, preko vitel. »Cofee grinderji« imajo bistveno vlogo pri manevrih, medtem ko ima EE2 hidravlično krmiljen sistem pogona vseh vitlov.

Samo za primer naj povem, da manever na Maxi Jeni zahteva ogromno fizičnega dela s strani »grinderjev«, da dvignejo jadro, ga trimajo itd. Pri EE2 drifter »zrola« hidravlično vitlo in vsi drugi manevri ter trimanje jader se dogajajo z izbiro hitrosti s pritiskom na gumb. Samo to omogoča, da lahko 100-čeveljska barka jadra. ISAF pravila dovoljujejo uporabo hidravličnih vitlov. Veliko je še drugih tehničnih rešitev, kot to, da je bulb narejen iz volframa, kar je prednost v tem, da ima skoraj za polovico manjši volumen, kot ga ima klasični bulb iz svinca. Cena takšnega bulba se giblje okoli milijona dolarjev.

Trenutno je Esimit najbolj tehnološko dovršena barka na svetu. Hitrejša je v vseh »andaturah« in pokriva spekter vseh vetrov. Z vetrom v bok so bili hitrejši od nas na vsej stranici, vendar le za 2 minuti. V primeru zelo malo vetra bi se lahko zgodilo marsikaj, saj je Tržaški zaliv zelo nepredvidljiv. Naš štart je bil izpeljan odlično. EE2 je bil na štartu zelo blizu nas, predvidevam, da zato, ker si je želel štartati blizu Maxi Jene.

Komaj ste ubranili drugo mesto na Barkovljanki?

Takoj po drugi boji v Miramaru je bil EE2 od 6 do 8 minut pred nami in mi smo bili prav tako oddaljeni od tretjega Tutte Trieste, to je analogno po dolžini barke. Na Maxi Jeni se je prav takrat zgodila kalvarija, ko je na sistemu nagibne kobilice (canting keel) počila hidravlična cev in se je kobilica postavila v drugo stran, kar je onemogočalo jadranje v veter. Na srečo smo imeli toliko prednosti, da smo jo uspeli ohraniti do cilja. Vozili smo komaj 5 vozlov in 20 stopinj nižje kot vsi drugi. Poskusili smo kobilico fiksirati z vrvmi, vendar je bila sila prevelika, da bi jo uspeli ohraniti v sredinskem položaju. Če bi se to zgodilo prej, denimo na prvi ali drugi stranici, bi lahko samo »spakirali« in odšli domov.

Kot taktik sem bil ob zaključeni regati z delom izredno zadovoljen. Posadka je delala brezhibno. Vse je potekalo brezhibno kar se tiče obratov, vožnje, trimanja, dviganja in spuščanja jader. Naredili smo 12 treningov in uspeli pripraviti ekipo z edinim regatnim testom, pokalom Bernetti.

V danih pogojih smo naredili vse, kar seje dalo. Tudi po temeljitih analizah po koncu regate nismo ugotovili, da bi lahko kaj naredili boljše in tako prispevali k rezultatu.

Sedaj pa začniva s tvojimi začetki v jadranju. Kdaj si začel jadrati, v katerem klubu, kdo te je navdušil nad jadranjem? Kateri so bili takratni sovrstniki?

Začel sem jadrati leta 1980 v Jadru Koper, v razredu optimist. Takrat so bili že v klubu nekateri danes vidni in uspešni jadralci, kot so: Matjaž Antonaz, Jure Orel, Mitja Margon, Tomaž Čopi, Marko Morgan, Samo Potokar, Janez Zabukovec, pa še kdo. Ne vem, kdo me je prav navdušil, vendar morje je bilo na dosegu očesa in nekako lažje in bolj naravno je bilo, da sem se ukvarjal s športom, ki je bil bližje mojemu domu.

Kateri so tvoji dosežki v olimpijskih razredih ali v monorazredih?

Do okoli 14. leta sem tekmoval z optimisti, nato sem nadaljeval na evropi, kjer sem bil sredozemski prvak in 6. na EP. Med leti 1995 in 1997 sem jadral v razredu 470, kjer smo dosegli zmago na državnem prvenstvu in kar dobre rezultate tudi v svetovnem merilu.