Bojana Ljubec

Diplomirana inženirka pomorstva, ekološka aktivistka, častnica krova na velikih ladjah, založnica, avtorica navtičnih priročnikov, voditeljica tečajev, popotnica in zaljubljenka v soline. Ptujčanka, ki jo je morski svet tako očaral, da je zanj nenehno pripravljena nekaj storiti. Njen moto je preprost in iskren: »Morje nam daje veliko dobrega in prav je, da mu dobro tudi vračamo.«

Mladost si preživela na Ptuju. Sta te voda in plovba zamikali že takrat?

Do četrtega leta starosti sem živela tik ob reki Dravi na Ptuju. Sosed je imel gliser in na mojo željo sva velikokrat vlekla čoln iz garaže in nato plula po Ptujskem jezeru in Dravi. Kot otrok pa sem imela z morjem lepe in tudi slabe izkušnje. Na družinskih počitnicah na otoku Rabu sem padla v mandraču med čolne. V morje sem kot majhna deklica nesrečno padla tudi, ko so me podajali z enega gliserja na drugega. Ta dogodek mi je nato ob pogledu na morje povzročil jok, saj sem ob padcu popila precej vode.

Seveda pa imam sicer otroške spomine na morje lepe. Že kot otrok sem zvečer rada poslušala oddajo o pomorščakih in morju ter kje so naše ladje. Ta oddaja mi je vedno znova vzbujala željo po potovanju z ladjami.

Nič kaj dobre vtise o morju in plovbi nisem dobila tudi, ko se bila stara okoli 15 let. S starši smo potovali iz Anglije in ko smo prečkali Dovrski preliv, je bilo morje tako divje, da smo na trajektu skorajda vsi bruhali. Plovba pa je trajala dvakrat dlje kot običajno. Spominjam se, da mi je bilo tako slabo, da sem celo pomislila, da bi skočila v morje. Takrat sem si rekla, da na ladjo zanesljivo ne grem nikoli več.

A so se stvari po nekaj letih zasukale precej drugače, mar ne?

Tako je. Usoda se je nenavadno poigrala. Po dvanajstih letih sem se namreč vkrcala na floto teh istih trajektov. Takrat mi ni bilo več slabo (smeh).

Kaj je bilo odločilno, da si se lotila študija pomorstva?

Dokler nisem zvedela, da obstaja študij navtike, sem razmišljala o študiju geografije, saj je bila ta v gimnaziji moj najljubši predmet. Med čakanjem na rezultate mature, poleti 1996, sem spoznala družbo nekaj let starejših Primorcev – pomorcev in postali smo tesni prijatelji. Njihove zgodbe o ladjah, daljnih deželah in dogodkih pomorščakov so me tako prevzele, da me je študij pomorstva resno zamikal.

Ko sem se dokončno odločila, je vse skupaj potekalo dokaj hitro. Časa za vpis sem imela le en mesec, a je bila sreča na moji strani. Prenovljen program visoke strokovne pomorske šole in vpisni pogoji niso zahtevali diferencialnih izpitov in tako me je poštar kmalu razveselil s pošto, da sem sprejeta. Priznam, da takrat mi ni bilo povsem jasno, kaj ta študij pomeni.

In postala si …

Z diplomo sem postala dipl. ing. pomorstva s strokovnim nazivom „častnica krova trgovske mornarice RS na ladjah z BT 500 ali več“, z nekajletnimi izkušnjami tako v čezoceanski plovbi na tovorni ladji, kakor tudi v veliki obalni plovbi na potniških ladjah.