Bitki pri rtu São Vicente in pri Abukirju

S francosko revolucijo leta 1789 se je v Evropi začelo burno obdobje, ki se je po mnogih političnih spremembah in vojnah do neke mere umirilo šele leta 1815 z dunajskim kongresom. V tem času je bilo tudi na morju mnogo spopadov, praktično vsi pa so se zgodili na Sredozemskem morju ali pa v »evropskih« vodah Atlantskega oceana. Tudi nasprotnika sta bila ves čas pravzaprav ista: na eni strani porevolucijska oziroma Napoleonova Francija, na drugi pa Anglija z zavezniki. Razlogi za pomorske bitke so bili prav tako jasni: Francija se je v prvem obdobju po revoluciji skušala ubraniti pred starimi silami, ki so na vsak način želele uničiti francoski republikanski režim in spet obnoviti monarhijo, pozneje pa je Napoleon z osvajanji poskušal oslabiti Anglijo in Franciji zagotoviti prvo mesto med evropskimi velesilami.

Niz spopadov, povezanih z morjem, se je začel z bitko za pomembno francosko sredozemsko pristanišče in vojaško oporišče Toulon. Konec avgusta 1793 so ga zasedli Angleži, decembra istega leta pa so ga po uspešnem obleganju zasedle revolucijske enote; pri tej zmagi je imel veliko vlogo mladi topniški častnik Napoleon Bonaparte, kot tvorec načrta za napad.

Naslednji večji spopad je bil 1. junija 1794 na Atlantskem oceanu, okoli 400 morskih milj zahodno od bretonske obale. Angleži, ki jih je vodil admiral Howe, so sklenili uničiti zelo pomemben konvoj francoskih tovornih ladij, ki so iz Amerike vozile prepotrebno žito za lačno Francijo. Konvoj je ščitil admiral de Joyeuse s 25 linijskimi ladjami. S požrtvovalnostjo in spretno taktiko je uspel Angleže zvabiti stran od konvoja, čeprav je pri tem utrpel hude izgube. Z drugimi besedami: bitka, ki ji Angleži ponosno pravijo »slavni 1. junij«, se je končala s francoskim taktičnim porazom, toda v strateškem smislu je de Joyeuse zmagal, saj je konvoj brez izgub priplul v Francijo. V naslednjih letih se je napetost med obema taboroma samo še stopnjevala in nastale so razmere za nove velike pomorske spopade.