Bitki pri Coronelu in Falklandskih otokih 1914

Ozadje

Jeseni leta 1914 se je blizu tihomorske obale Južne Amerike pojavila nemška eskadra pod poveljstvom podjetnega admirala von Speeja. Sestavljali sta jo oklepni križarki Scharnhorst in Gneisenau ter tri lahke križarke s spremljevalnimi ladjami. Nemci so nameravali obpluti rt Horn in na južnem Atlantiku začeti s serijo napadov na angleške tovorne ladje. To je bila resna grožnja, kajti tam so potekale pomembne plovne poti, po katerih je Anglija dobivala življenjsko pomembne potrebščine.

Angleži so iz Port Stanleyja na Falklandskih otokih von Speeju naproti poslali eskadro admirala Cradocka, ki pa je bila od nemške šibkejša po številu ladij in po izurjenosti moštva, zlasti topničarjev. Cradock je nenehno opozarjal admiraliteto na pomanjkljivosti, toda tedanji prvi lord admiralitete, Winston Churchill, ga ni poslušal.

Bitka pri Coronelu

Tako so se Angleži 1. novembra 1914 znašli na morju pred čilskih mestom Coronel. Cradock je proti večeru zagledal nemške ladje in se odločil za takojšnji napad; ni hotel počakati na bojno ladjo Canopus, ki je bila oddaljena še 140 morskih milj in bi kljub zastarelosti okrepila angleško eskadro. Želel je namreč izkoristiti položaj sonca za svojimi ladjami, ki naj bi Nemcem otežil merjenje, sam pa bi dobro videl od sonca obsijane nemške ladje. Toda načrt se mu ni izšel, ker je von Spee spregledal njegovo namero in se izognil boju, dokler sonce ni zašlo. Tedaj se je položaj dramatično spremenil: angleške ladje so bile zdaj jasno vidne na svetlem zahodnem obzorju, medtem ko so bile nemške skrite pred temno čilsko obalo in jih pod oblaki skoraj ni bilo mogoče opaziti. Poleg tega so precej visoki valovi Angležem oteževali merjenje. Ob 18.34 so nemške ladje na razdalji 11.000 metrov začele streljati. Nemci so takoj dokazali, kako dobri strelci so: že čez 15 minut je morala angleška oklepna križarka Monmouth vsa v ognju zapustiti bojni red, ob 19.23 pa se je v močni eksploziji potopila angleška zastavna ladja Good Hope z vso posadko in admiralom Cradockom vred. Preostale angleške ladje so se razpršile, toda Nemci so jih zasledovali in križarka Nürnberg je s 105 granatami ob 20.15 potopila še močno poškodovano križarko Monnmouth.

Nekaj minut pred 22. uro se je bitka končala. Angleži so doživeli boleč poraz: izgubili so admirala, 1.700 mornarjev in dve oklepni križarki, medtem ko so imeli Nemci, reci in piši, le tri ranjene! V Veliki Britaniji je poraz močno odjeknil in jezni admirali so takoj začeli pripravljati protiudarec. Sestavili so več eskader, ki naj bi uničile von Speeja. Ta se je odločil zapluti v južni Atlantik. Kljub veliki zmagi njegov položaj ni bil zavidljiv. Vedel je, da ima proti sebi velik del angleške vojne mornarice, da so njegove zaloge že zelo načete in da praktično nima možnosti, da bi se vrnil domov, v Nemčijo. Zato je sklenil uničiti kar največ angleških tovornih ladij in si potem v spopadu z vojnimi ladjami nasprotnika morda odpreti pot proti domu.