Bitka pri Sluisu

Ko so v 13. in 14. stoletju na toplo Sredozemsko morje tamkajšnje države v bitke pošiljale svoje ladje, da bi si zagotovile čim večji politični vpliv in čim boljše možnosti za trgovanje, so se pomorski boji razvnemali tudi na Atlantskem oceanu, pred zahodno obalo evropske celine. Tam sta bila takrat glavna nasprotnika Anglija in Francija.

Ozadje

Vzrok spopadov med njima je bil preprost: šlo je prevlado ene države nad drugo. Zanimivo je, da ti dve poznejši pomorski velesili v 13. stoletju, ko so sredozemske države v vojskovanju na morju imele že dolgoletne izkušnje in izvrstne vojne ladje, sploh še nista imeli pravih vojnih ladij. Pomagali sta si s trgovskimi jadrnicami – Angleži zlasti s kogami – ki sta jih opremili s ploščadma za lokostrelce na premcu in krmi, ter nanje vkrcali vojake. Za pomembnejše bitke sta najemali tudi ladjevja, skupaj z admirali iz Sredozemlja, predvsem iz Genove. Na začetku načrtovanih pomorskih bitk še ni bilo, kajti Angleži in Francozi so ladje uporabljali za prevoz čet čez Rokavski preliv, do bitke pa je prišlo le, če sta se nasprotnika po naključju srečala na morju ali pred kakšnim pristaniščem.

Položaj se je spremenil v »stoletni vojni« (1337-1453). S tem izrazom označujemo niz spopadov med Francijo in Anglijo, katerega neposredni povod sta bila zahteva angleškega kralja Edvarda III. po francoski kroni ter spor okrog posesti angleške krone v Franciji, zlasti v Akvitaniji in pokrajini Guyenne. Že leta 1338 so se začeli pomorski spopadi v Rokavskem prelivu, francoski pirati pa so napadali angleško obalo. Pomembno vlogo v tem obdobju vojne je imela Flandrija. Angleži so v njej uspešno krepili vpliv, saj so, denimo, flandrijska mesta, ki so bila močno odvisna od uvoza volne iz Anglije, spomladi leta 1340 Edvarda III. priznala za francoskega kralja. Francozi so nekako uspeli preprečiti prevlado Angležev v Flandriji, leto 1340 pa je prineslo dramatično zaostritev: francoski kralj Filip VI. Valois je izvedel za angleške načrte o napadu na Francijo in da bi jih preprečil, je sam sklenil prvi izpeljati invazijo v Anglijo.

Bitka

Svoje pomorske sile je zbral pred flandrijsko obalo, v velikem zalivu (pozneje so ta zaliv zasule rečne naplavine) pred mestom Sluis, na severu Flandrije, ob meji z Zeelandom. Ladjevju sta poveljevala Hugues Quiéret in Nicolas Béhuchet. Oba poveljnika sta bila slaba kraljeva izbira: Quiéret je bil plemiškega rodu, a v pomorskih veščinah neizkušen, Béhuchet pa pravnik in eden kraljevih zakladnikov, tako da je o vojskovanju na morju vedel še manj. Francozi so imeli 213 ladij in med njimi je bila po bojni vrednosti najpomembnejša skupina genovskih galej, ki jim je poveljeval Egidio Bocanegra, bolj znan kot »Barbanegra« (Črnobradec). Sicer so na ladjah francoske strani glavno silo predstavljali genovski vojaki s samostreli in lokostrelci iz Pikardije. Vsega skupaj so imeli Francozi za bitko pripravljenih 30.000 vojakov in mornarjev.

Podatki o angleškem ladjevju se razlikujejo: po nekaterih virih naj bi ladij bilo 250, po drugih pa le od 160 do 190. Glavnini je poveljeval sam kralj Edvard III., tako imenovanemu »severnemu ladjevju« pa sir Robert Morley. Angleži so imeli tudi več transportnih ladij, na katerih je bila vkrcana pehota, varovalo pa jo je 600 vojakov, oboroženih z znamenitimi angleškimi dolgimi loki. Zelo pomemben dejavnik v bitki je bila poleg izurjenosti dobra morala angleških posadk. K temu je veliko prispeval kralj Edvard III. s svojo prisotnostjo. Vojake je spodbujal in jim za boj ni obljubil le »božjega blagoslova«, ampak tudi zelo konkretno nagrado – plen: zagotovil jim je, da si bodo »lahko vzeli vse, na kar bodo položili svoje roke.«

Edvard III. se je z glavnino sil 23. junija 1340 popoldne zasidral pred flandrijskim krajem Blankenberge. Proti bližnjemu zalivu, v katerem so čakali Francozi, je poslal izvidniške ladje. Izvidniki so mu po vrnitvi sporočili, da so tam našli toliko ladij, da »je bil zaradi številnih jamborov zaliv videti kot neskončen gozd.« Povedali so mu tudi, da so med francoskimi ladjami odkrili normanska plovila, ki so pred časom napadla angleško pristanišče Southampton in takrat zaplenila tudi admiralsko ladjo. Edvard je bil ves iz sebe od veselja, da se bo za ta udarec zdaj lahko maščeval.

Tudi Francozi so opazili angleško ladjevje in izkušeni poveljnik galej Bocanegra je Quiéretu in Béhuchetu svetoval, naj takoj izplujeta na odprto morje, saj v zalivu ne bosta mogla manevrirati. Genovčan je imel, seveda, prav, toda Francoza ga nista poslušala. Ne samo, da sta ostala v zalivu, ampak sta svoje ladje razporedila v več vrst in jih celo povezala z verigami, da bi tako ustvarila čim trdnejšo obrambno črto; v prvo vrsto sta po takratni navadi postavila največje ladje, zadaj pa manjše. V zalivu sta vztrajala tudi zaradi strateških razlogov: menila sta, da bosta tako Angležem preprečila prodor proti pomembnemu flandrijskemu mestu Brügge. Takšna razporeditev se je izkazala za hudo napako in je bistveno prispevala k francoskemu porazu.

Bitka se je začela 24. junija zjutraj, ko so Angleži zapluli v zaliv. Edvard se je odločil za gibljivo taktiko. Svoje ladje je razdelil v skupine, katerih jedro so sestavljala tri plovila: na dveh so bili vešči lokostrelci, na tretjem pa dobro oborožena pehota. Ta plovila so napadala odločno in strnjeno, tako da so v vsakem trenutku ustvarila lokalno premoč, ki ji Francozi niso bili kos. Poleg tega so Angleži spretno pluli tako, da so imeli sonce za hrbtom in jih zaradi tega zaslepljeni Francozi niso mogli dobro videti. Francoske ladje so začele goreti, na njih je zavladala panika in Angleži so hitro osvojili mnoge med njimi. Takrat je bil prevladujoči način boja med ladjami še vedno pravzaprav »kopenska bitka«: vojaki so skušali vdreti na palubo sovražne ladje in tam v boju na nož premagati njeno posadko ter ladjo zajeti. Ne smemo pa pozabiti na učinkovito »predpripravo« za takšno bitko, za katero so poskrbeli angleški lokostrelci, ki so s ploščadi in z jamborov med jadrovjem s smrtonosno natančnostjo prožili puščice v francosko pehoto, ki se je drenjala na palubah. Mnogi zgodovinarji menijo, da so k angleški zmagi pomembno prispevali tudi Flamci, ki so v drugem delu bitke z obale odrinili na vseh mogočih plovilih in udarili Francozom v hrbet oziroma so jim v zadnjem obdobju bitke onemogočili rešilni umik na obalo.

Spopad se je kmalu po začetku spremenil v pravi pokol, ki je trajal pozno v noč, dokler Angleži niso uničili celotnega francoskega ladjevja. Po nekaterih podatkih naj bi imela francoska stran med 16.000 in 18.000 mrtvih, Angleži pa naj bi izgubili med 6.000 in 8.000 vojakov in mornarjev. Angleži so, seveda, na vso moč slavili svoj uspeh in s slikovito grobostjo ter pretiravanjem, značilnim za tiste čase, je v sodobni kroniki opatije Meux (pokrajina Yorkshire) o bitki zapisano: »V valove je steklo toliko krvi, da je bilo na območju Zwina vse do morja tri dni po bitki več krvi kot vode. In bilo je toliko mrtvih in utopljenih Francozov ter Normanov, da so se ljudje norčevali iz njih, rekoč: `Če bi Bog dal ribam dar govora, bi te, potem, ko so požrle toliko mrtvecev, tekoče govorile francosko.`«

Toda zgodovinsko dejstvo je, da so se Francozi bojevali zelo pogumno in zagrizeno in so rajši padli, kot da bi se vdali. O tem priča tudi zelo veliko žrtev na njihovi strani. Glavni vzrok za francoski poraz je bila povsem neustrezna obrambna taktika, svoje pa sta prispevala še slabo vodenje oziroma odzivanje poveljnikov na razvoj bitke ter precej slabša izurjenost francoskih mornarjev in vojakov.