Bitka pri Santiagu de Cuba 1898

Konec 19. stoletja je na svetovnih morjih prišlo do velikih sprememb. V Evropi je Anglija zaskrbljeno opazovala nagli razvoj Nemčije, ki je postala tudi pomemben pomorski dejavnik, v Aziji in na Atlantiku pa se je odigrala drame drugačne vrste: po štiristo letih je začel propadati španski čezoceanski imperij, na morju pa se je pojavila nova velesila, Združene države Amerike. Prav pomorska bitka pred kubanskim mestom Santiago de Cuba, 3. julija 1898, je bila prelomni trenutek tega dogajanja. Tisti dan je namreč ladjevje Združenih držav Amerike premagalo špansko karibsko eskadro in to je bil odločilen poraz Špancev v špansko-ameriški vojni.

Glavna dragocenost španskih čezoceanskih posesti je bila poleg Filipinov Kuba. Ta bogati otok pred Florido je od nekdaj vzbujal pozornost in apetite ameriških politikov. Tako je predsednik ZDA John Adams že leta 1823 razglabljal, kako koristno bi bilo, če bi si ga Američani priključili. Sredi 19. stoletja je prišlo do novih poskusov: Američani so Špancem predlagali odkup Kube, toda ti so predlog zavrnili. Za pripojitev otoka so se zanimale zlasti ameriške južne države, ki so vztrajale pri suženjskem sistemu, saj je bil temelj njihove gospodarske in družbene ureditve. S pridobitvijo Kube so si pač obetale nov vir črnskih sužnjev. Američani so v drugi polovici 19. stoletja svoje načrte za osvojitev Kube povezali z osvobodilnim gibanjem, ki se je začelo razvijati na otoku.

Leta 1868 je veleposestnik Carlos Manuel de Céspedes objavil prvo deklaracijo o neodvisnosti Kube. Po objavi se je razplamtela desetletna vojna med Španci in otočani, v kateri so slednji doživeli poraz. Z mirovnim sporazumom v Zanjónu (špansko Pacto de Zanjón) so leta 1878 Španci sicer uspeli podaljšati svojo kolonialno oblast, toda resne perspektive za trajno prevlado niso mogli zagotoviti. Prav nasprotno. Bojevniki za samostojnost so strnili svoje vrste in pod vodstvom legendarnega Joséja Martíja se je leta 1895 začel nov upor proti Špancem. Martí je sicer padel v boju, toda uporniki so nadaljevali z napadi in spravili špansko oblast na rob propada. Američani so s simpatijami spremljali napore Kubancev, saj so jih v mnogočem spominjali na njihov nedavni lastni boj za neodvisnost. Seveda pa so ameriškim politikom dogodki na bližnjem otoku prišli zelo prav, kajti v želji, da bi si zagotovili vpliv in prevlado na Kubi, so na vso moč podpirali otoško osvobodilno gibanje. Neurejena in skorumpirana španska oblast na otoku pa je še dodatno prispevala k občutku, da za uspeh ne bo potreben prevelik trud. Tako je ameriški predsednik McKinley leta 1897 že precej odkrito izjavil, da bodo ZDA zaradi uničevalnih španskih akcij prisiljene posredovati na Kubi. Na začetku naslednjega leta pa je zaradi pritiska ameriških poslovnežev, katerih posli so bili zaradi nemirov na Kubi ogroženi, od Španije ultimativno zahteval, da na otoku sklene premirje.

Španci se, seveda, niso ustrezno odzvali in položaj se je zaostril. Da bi demonstrirali podporo upornikom na Kubi, so Američani konec januarja v havansko pristanišče poslali ladjo Maine. To je bila oklepna križarka, ki pa so jo pozneje prekvalificirali v bojno ladjo. Dolga je bila nekaj manj kot 100 metrov in je imela posadko 374 častnikov in mornarjev. Zvečer 15. februarja je po eksploziji potonila in v smrt potegnila 266 mož. Nesrečo je povzročil tleči premog, ki je tako segrel jekleno steno sosednjega skladišča streliva, da je tam smodnik eksplodiral. Američani so nezgodo izkoristili kot povod za začetek sovražnosti, saj so obtožili Špance, da so ladjo potopili s torpedom. Že tako razburjeno javnost v ZDA je na vojno učinkovito pripravljal še časopisni mogotec Randolph Hearst. Med Američani se je razširila krilatica, »Remember the Maine, to Hell with Spain!« (Spomnite se Maine, k vragu s Španci!) in tako je kongres aprila sprejel resolucijo, s katero je zahteval takojšen odhod Špancev s Kube. Ti so prekinili diplomatske odnose z ZDA in jim 23. aprila napovedali vojno.