Bitka pred zalivom Chesapeake, 1781

Ozadje

Pomembno prizorišče tekme med Anglijo in Francijo za prvenstvo na oceanih je postala tudi Severna Amerika, ko so se tamkajšnje angleške kolonije uprle matični državi in sprožile vojno za neodvisnost (1775-1783). Francozi so Američanom takoj priskočili na pomoč: čez ocean so jim pošiljali orožje in opremo in že leta 1778 Angliji napovedali vojno. V Karibsko morje so priplule francoske ladje, ko pa se je vojaški položaj na severnoameriški kopnini leta 1780 zaostril, je tja prihitel tudi angleški admiral Rodney in se aprila pri otoku Martinique spopadel s Francozi. Medtem so Angleži na kopnem v Ameriki preživljali težke čase. Marca 1781 so pod poveljstvom generala Cornwallisa v krvavi bitki pri Guilford Courthousu v Severni Karolini izgubili tretjino vojakov. Cornwallis je zaradi tega odšel na jug, v Virginijo, bližje morju, da bi lažje dobil okrepitve oziroma, da bi imel boljše možnosti za manevriranje. Po drugi strani je iz Evrope v Zahodno Indijo Američanom na pomoč krenil sposobni admiral de Grasse z 20 linijskimi ladjami, iz Anglije pa se je z 8 ladjami Rodneyju pridružil še admiral Hood.

George Washington in francoski poveljnik, grof de Rochambeau, sta maja 1781 najprej nameravala s kopenskimi četami napasti New York, v katerem je bil vrhovni angleški poveljnik sir Henry Clinton. Toda ko je Washington prejel novico, da so Španci na Floridi premagali angleško vojsko in da se Cornwallis z 8.000 vojaki v Yorktownu v zalivu Chesapeake pripravlja na evakuacijo svojih čet, če ne bo dobil okrepitev, je usmeril svojo vojsko proti temu kraju. Sklenil je onemogočiti Cornwallisovo južno angleško armado in tako morebiti končati vojno. Zdaj se je pokazalo, kako pomembne so bile morske poti. Od tega, ali bo Cornwallis dobil okrepitve po morju ali ne, je bila odvisna njegova usoda in s tem končni izid vojne, torej tudi usoda angleškega gospostva v Severni Ameriki.

Obe strani sta se zavedali, da gre zdaj za vse ali nič. Francoski admiral de Grasse je 5. avgusta 1781 iz Santo Dominga (otok Hispaniola, Veliki Antili) odplul proti severovzhodu, v Virginijo. Na 28 linijskih ladjah je imel 3.200 vojakov in 1.700 topov kot pomoč Američanom. Plul je zunaj običajnih smeri, ker je vedel, da Angleži prežijo nanj. Admiral Hood je prav tako hitel proti kritičnemu območju in 25. avgusta prišel do zaliva Chesapeake. Ker pa je videl, da tam francoskih ladij ni, se je obrnil proti New Yorku. Tam je drugi angleški admiral, Thomas Graves, prevzel vrhovno poveljstvo nad ladjevjem 19 linijskih ladij in ker je dobil nove vesti o premikih francoskih ladij, se je obrnil na jug. Tako so Angleži spet hiteli proti zalivu Chasepeake, toda, kakor je bil Hood pred kratkim prezgoden, Graves je bil zdaj prepozen: v zalivu je že bil de Grasse!

Bitka

Francoski admiral je namreč 30. avgusta brez težav zasidral svoje ladje v zalivu Lynnhaven Bay, takoj za rtom Cape Henry. V miru je izkrcal čete in orožje, se sestal z Washingtonom, potem pa je s štirimi ladjami zaprl še ustji rek James in York. Cornwallis je bil zdaj obkoljen v Yorktownu in njegova usoda se je lahko odločila samo na morju.

Okrog 10. ure 5. septembra 1781 so de Grassu s fregat, ki so stražile pred vhodom v zaliv, sporočili, da so na obzorju jadra vojnih ladij. Admiral je vedel, da so to Angleži in znašel se je v kočljivem položaju, ker je bil velik del njegovih mornarjev zaposlen pri iztovarjanju opreme in orožja. Toda kljub temu se ni odločil za obrambo v samem zalivu, ampak je hitro zbral ljudi in ukazal izpluti z vsemi ladjami na odprto morje pred zalivom. Šlo je za las, ker je Graves že napadel francoske fregate. Francoske ladje so plule iz zaliva druga za drugo in precej počasi, ker so bile v ozkem izhodnem prelivu nevarne plitvine. Angleški admiral je napravil hudo napako, ker se ni takoj odločil za akcijo. Imel je ugoden veter in zunaj zaliva bi lahko napadel vsako francosko ladjo posebej, preden bi se razvrstile v bojni red, toda čakal je in Francozi so uspeli priti na odprto morje. De Grasse je kljub pomanjkanju moštva dobro izpeljal manever razvrstitve v linijo in malo pred 13. uro je kot enajsta v vrsti iz zaliva izplula največja francoska linijska ladja la Ville de Paris s 104 topovi. Francozi so bili po številu ladij (24 v treh eskadrah) v premoči, toda angleški admiral (19 ladij v treh eskadrah) ni mogel vedeti, da je kar 400 topov na francoskih ladjah brez posadk, ker jih pač v naglici ni bilo mogoče zbrati.

Ob 16. uri so zagrmeli težki topovi. Najhuje se je godilo prvim petim ladjam v francoski vrsti, ki jih je napadlo osem angleških ladij. Francosko ladjo le Diadème (74 topov) je, na primer, zajel ogenj in le zaradi pogumnega posega mornarjev z ladje St. Esprit, ki so se Angležem približali na manj kot sto metrov in jih zasuli s topovskimi izstrelki, se je izognila osvojitvi. Bojni duh Francozov je bil sploh izredno visok, kar dokazuje tudi prigoda z ladje l’Auguste (80 topov): ko je angleška krogla pretrgala vrv glavnega jadra na prednjem jamboru, so angleški ostrostrelci ubili dva Francoza, ki sta drug za drugim skušala poškodbo popraviti. Poveljnik eskadre in poznejši znani francoski pomorski raziskovalec de Bougainville je zavpil: »Denarno nagrado dobi, kdor bo vrv spet povezal!« Mlad mornar se je pognal skozi ogenj pušk in začel plezati po mreži navzgor, do poškodbe, potem pa je zaklical navzdol: »Admiral, za to, kar je moja dolžnost, ne potrebujem plačila!« Naj bo ta anekdota resnična ali ne, dejstvo je, da so Francozi zelo spretno manevrirali; ne le, da Angležem niso dovolili napada vojakov na nobeno od svojih ladij, ampak so jih držali stran od vhoda v zaliv Chesapeake. Topovsko obstreljevanje se je nadaljevalo do večera, potem pa sta se ladjevji razšli, kajti posadke so bile na obeh straneh popolnoma izčrpane. Padla je noč, a na ladjah niso spali. De Grasse je ladje pripravil na boj, ker je čakal na eskadro admirala Barrasa in jo je moral zavarovati pred Angleži. 10. septembra je Barras dejansko varno priplul v zaliv Chesapeake. Admiral Graves je s svojimi ladjami, ki jih je orkanski veter 8. septembra odgnal daleč na odprto morje, spet pohitel do zaliva, toda tam je 13. septembra našel kar 36 francoskih ladij. Ni mu preostalo drugega, kot da se je obrnil nazaj, proti New Yorku, kjer je nameraval popraviti ladje, vkrcati vojake in se vrniti, da bi vendarle nekako rešil Cornwallisa, obkoljenega v Yorktownu. Ta načrt je bil neizvedljiv, ker so bili Francozi premočni, pa tudi čas se je za obkoljene Angleže iztekal. Če pa bi se Graves vendarle odločil in odplul pred topove francoskih ladij, bi zagotovo doživel poraz, to pa bi pomenilo, da bi Angleži izgubili še vso Zahodno Indijo, ki je ostala brez varstva.