Barfleur, La Hougue, Quiberon
Velike pomorske bitke
Besede v naslovu niso čarovniška formula, ampak imena krajev, kjer so bile tri dramatične pomorske bitke med Angleži in Francozi. Ko so si Angleži v pomorskih vojnah z Nizozemci odprli vrata do prevlade na morju, so se morali zdaj za dokončno potrditev prvenstva spopasti s Francozi. Na evropski celini je Francija v tistem času visoko dvigala glavo. Leta 1661 je oblast v roke vzel kralj Ludvik XIV. in njegov cilj je bilo prvenstvo Francije v Evropi. Nameni njegovega glavnega ministra Colberta pa so segali še dlje: hotel je nadzorovati pomorsko trgovino in razširiti francoske čezoceanske kolonije ter tako Franciji zagotoviti tudi vodilno vlogo v mednarodni politiki in gospodarstvu. Colbert je imel mnogo funkcij, med drugim je bil od leta 1664 minister za mornarico. Kot zelo sposoben in daljnoviden mož je vedel, kako pomemben je nadzor oceanskih poti, vedel pa je tudi, da je zaradi tega spopad z Anglijo neizogiben. Zato je takoj začel krepiti vojno in trgovsko mornarico. Izdeloval je ladje, skrbel za njihovo opremo in oborožitev, uvedel učinkovit sistem rekrutacije mornarjev, moderniziral šolanje častnikov, utrjeval pristanišča in za vse to zagotovil dovolj denarja. Ko je leta 1683 umrl, so imeli Francozi 96 velikih linijskih ladij in 42 fregat.
Tudi Angležem je bilo jasno, da jih čaka boj s Francozi. Njihovo ladjevje je bilo v dobrem stanju, smolo pa so imeli, da je bil prav v začetku spopadov s Francozi njihov prvi lord admiralitete Arthur Herbert Torrington, ki se je v prvi bitki z njimi (pri Beachy Headu 10. 7. 1690) zelo slabo izkazal in je zaradi klavrnega poveljevanja končal celo v zaporu. Po drugi strani pa Francozi te zmage niso znali izkoristiti. Ludvik XIV. ni bil dovolj daljnoviden, da bi zasledoval in uničil angleško ladjevje, ampak se je bolj ukvarjal z dinastičnimi zadevami na evropski celini in z načrti, kako bi pregnanemu angleškemu kralju Jakobu II. omogočil vrnitev na prestol.
Vsekakor pa je bila bitka pri Beachy Headu začetek dolgega obdobja spopadov med Angleži in Francozi. Do teh spopadov je sicer prišlo v različnih konkretnih političnih okvirih, kot so bili, denimo, pfalška nasledstvena vojna, španska nasledstvena vojna in sedemletna vojna, toda v osnovi je šlo za to, kdo bo zavladal na oceanih. To obdobje se je končalo šele s pomorsko bitko pri Trafalgarju leta 1805 oziroma s sklepi dunajskega kongresa leta 1815, velika zmagovalka pa je bila Anglija.