Bahia Concepcion

Legenda o Apaških solzah se vrača v drugo polovico 19. stoletja, ko so se Apači po krutem boju vendarle morali vdati premočnim nasprotnikom iz Združenih držav Amerike. Misel o ujetništvu je bila očitno hujša kot sama smrt, zato so se apaški bojevniki odločili za skok v prazno z visoke skale. Njihove družine so dolgo žalovale za njimi in vsaka solza se je ob dotiku z zemljo spremenila v črn kamen. Legenda pravi, da tistemu, ki s seboj nosi Apaško solzo, ne bo nikoli več treba jokati, saj so družine apaških bojevnikov že odjokale njegovo žalost.

Ko pa se sprehajamo po številnih poteh, ki se vijejo po gričih in hribih severno od Loreta, zlahka naletimo na te manjše svetleče črne kamne, znane pod imenom Apaške solze. Marsikje pa so dobro vidne kar cele žile črnine med sloji raznobarvnih usedlin. V tem črnem steklastem obsidianu se odseva bogata ognjeniška preteklost Kalifornijskega polotoka.

Spominsko drevo

Prvo sidrišče, ki sva ga obiskala po Loretu, je Caleta San Juanico, ena najbolj priljubljenih destinacij za jadralce v tem delu morja. Poleg odlične zaščite pred vetrom in valovi je ta zaliv pravi raj za celo vrsto aktivnosti, od snorklanja do kajakaštva, ribolova in sprehajanja. Na južnem delu dolge peščene plaže stoji spominsko drevo, ki so ga jadralci vzeli za svojega in ga okrasili z najrazličnejšimi predmeti. Večinoma so to tablice ali školjke, pa tudi razni odrabljeni deli plovil, oblačil in še in še. Na vsakem predmetu je tudi zapisano ime jadrnice, ki ga je prispevala. Podobno idejo lahko najdemo še marsikje po svetu. Med bolj znanimi je koča na plaži Percy Island v Avstraliji, kjer najdemo veliko svetovno znanih jadralskih imen, kot so Robin Knox-Johnston, Bernard Moitessier, zakonca Hill, Hiscock, Pardey in drugi. Tudi najina prejšnja jadrnica Marutji je tam našla svoje mesto. Ko je Rick obiskal Percy Island, mene še ni bilo v njegovi posadki, tako da tega znanega otoka nisem obiskala in torej ne vem, katere slovenske jadrnice so tam zastopane. Verjamem pa, da jih je kar nekaj. Mogoče me bo veter še kdaj ponesel na tisti konec sveta in takrat vam bom bolj podrobno poročala.

Kajakaški izlet

Naslednjega dne sva imela krajšo plovbo, saj sva se zaradi brezvetrja odločila, da se ustaviva že v naslednjem sidrišču, imenovanem Punta Pulpito, ki je med jadralci malo manj priljubljen, saj nima idilične peščene plaže. V vodiču sva prebrala, da so za vogalom velike skalnate stene razpoke in jame, zanimive za kajakaše. Ker sva pred seboj imela še dober del dneva, sva se odločila, da spustiva kajak v vodo in greva na izlet. Gladina morja je bila neverjetno mirna, kar je v Kortezovem morju prava redkost. Voda je bila tako prozorna, da sva kar iz kajaka lahko opazovala korale in ribe pod nama. Na bližnjih skalah, ki so zaradi oseke kukale iz vode, so počivali številni pelikani, ki pa se niso zmenili za naju. Mogočne stene so se navpično dvigale visoko nad nama. Nekajkrat sva zaklicala vanje in one so odgovorile s štirikratnim odmevom. Za vogalom naju je res pričakalo nekaj obokov in votlin, kamor sva seveda radovedno zaveslala, čeprav sva se morala kar boriti s tokom. Dno ene od teh jam je bilo popolnoma prekrito s celo vrsto velikih okroglih kamnov vseh barv, tako da me je živo spominjalo na rečno dno. Veslala sva dobro uro, nakar sva prispela na drugo stran rta, kjer se kamnite stene spuščajo proti peščeni plaži. Če bi bila voda malo toplejša, bi nedvomno skočila vanjo. Tako zelo je bila vabljiva. A do prvega spomladanskega skoka v vodo bo treba počakati še nekaj tednov. Pot nazaj je bila po svoje še bolj slikovita, saj sva veslala proti soncu, ki je vsenaokrog naju metalo svoje čudovite svetlikajoče žarke. Priznala sva si, da je kajak eno najlepših daril, kar sva si jih privoščila, saj se nama je odprl popolnoma nov svet. S pomožnim čolnom sva se redko kar tako odpravila na izlet, poleg tega pa ropot zunajkrmnega motorja dejansko izniči vso poezijo.